Arhiv NTRC

V otroštvu si je želela, da bi postala vzgojiteljica. Življenjska pot jo je namesto v igralnico popeljala v proizvodnjo. Leta 1991 je zaradi stečaja podjetja Emo energetika izgubila službo. V obdobju iskanja zaposlitve so jo povabili k javim delom. Ponudbo je z veseljem sprejela, a dela ni bilo dovolj za osem ur dnevno. Zato je sprejela še nekaj zadolžitev v Varstveno-delovnem centru Šentjur, ki je v tistem obdobju ravno odprl svoja vrata. Kmalu je postala prostovoljka v društvu Sožitje. Osebe z motnjami v duševnem razvoju je med drugim vozila na usposabljanje v Center za usposabljanje, delo in varstvo Dobrna. »Fantje in dekleta so me sprejeli. Začutila sem, da lahko dobro sodelujem z njimi,« se spominja. Kmalu je dobila zaposlitev v omenjenem varstveno-delovnem centru, sočasno se je krepila njena povezanost z društvom Sožitje, kjer je opravljala različne naloge. Zadnje štiri mandate ga vodi kot predsednica.

Dragocen občutek vključenosti

Po izobrazbi je strojna tehnica. V Emo energetiki se je ukvarjala z načrtovanjem detajlov. Izkušnje, ki jih je pridobila v industrijski panogi, ji pridejo prav v čevljih delovne inštruktorice v VDC Šentjur. Vsako novo nalogo, ki jo uvedejo v centru, z lahkoto razdeli na dele, kar nekaterim njenim kolegom predstavlja več težav. Varovanci varstveno-delovnega centra s pomočjo zaposlitve pod posebnimi pogoji ohranjajo spretnosti, razvijajo nove, krepijo delovne navade. Po besedah sogovornice jim možnost opravljanja dela daje pomemben občutek vključenosti v družbo. »Radi povedo, da gredo v službo. Ko ustvarjajo, se počutijo koristno in sprejeto. Denarna nagrada, ki jo prejmejo vsak mesec od prodanih izdelkov ali opravljenega dela v kooperaciji, je za marsikoga kot plača.«

Šentjurski VDC med drugim sodeluje s podjetjema Vivapen in Tekom, saj zanju varovanci opravljajo nekatera dela. V sklopu lastnega prodajnega programa centra izdelujejo predvsem uporabne predmete, saj ljudje nimajo radi »lovilcev prahu«. V šentjurski delavnici sešijejo ogromno blazin, tudi takšnih, ki so polnjene s sivko. Ponosni so na množico predpasnikov, ki so jih ustvarili za najrazličnejše priložnosti.

Center se z izdelki prilagaja trgu in spremlja odziv kupcev. »Razmislek o tem, kaj bi še lahko delali, je moja poklicna bolezen. Ko vidim kaj, kar mi je všeč, razmišljam, kako bi izdelek lahko prilagodili, da bi ga varovanci lahko izdelali sami. Pomembno je še to, da lahko pri ustvarjanju sodelujejo vsi.«

Foto: SHERPA

»Moja služba je zelo lepa. Ko stopim zjutraj skozi vrata, mi varovanci velikokrat rečejo, da sem lepa, povedo mi, da me imajo radi. Če sem slabe volje, me vprašajo, ali me je mož razjezil,« se nasmehne.

»Ko sprejmem nov izziv, se najprej sprašujem, ali mi je bilo tega treba. A ko je delo opravljeno, me to napolni z energijo in mi da nove moči. Od oseb z motnjami v duševnem razvoju se ogromno naučim in rastem kot oseba.«

Preberite več v Novem tedniku