Arhiv NTRC

V Rogaški Slatini je obiskovala osnovno šolo, potem se je vpisala v srednjo tekstilno šolo v Mariboru. Od doma je odšla pri 14 letih, v štajerski prestolnici je bivala v dijaškem domu. Domov se ni več vrnila. Po srednji šoli je začela študirati na fakulteti, a ji je načrte prekrižala nosečnost. Samo po dveh letih skupnega življenja je postala vdova in s sinom ostala sama. Čez nekaj časa je zaživela z drugim partnerjem, s katerim je poleg hčere imela skupno podjetje. »Sčasoma se je pokazalo, da je bila to velika napaka. Vendar sem se v tem obdobju ogromno naučila. Sama sem v ta odnos stopila z ljubeznijo in zaupanjem, ampak takšen odnos ne more delovati, če ni istih predpostavk na obeh straneh.« V tem podjetju je bila tudi zaposlena.

Štiri leta prej, preden se je odločila potegniti najpomembnejšo črto v svojem življenju, je podpisala veliko poroštvo, ki jo je spravilo v težavno situacijo. Ko je pri njej končno dozorela odločitev, da se iz nezdravega družinskega in poslovnega okolja umakne, ji ni bilo lahko. »Ostala sem brez partnerja, službe, tudi brez strehe nad glavo. To je bilo zame res težko obdobje, predvsem zato, ker je takrat zbolel sin zaradi hude oblike shizofrenije. Imela sem še najstnico, dodatno sem se izobraževala in še za preživetje je bilo treba zaslužiti. Najhuje mi je bilo zaradi sinove bolezni. Obenem je bila to tista spodbuda, ki me je gnala naprej. Morala sem ostati močna, odločna in ostati mama. Vedela sem, da moram nekaj narediti,« se spominja Vida Ozis.

Pomembno je prepoznati sporočila

Še preden se je zgodil prelomni trenutek, je zdaj uspešna podjetnica želela izpolniti svoje sanje po dodatni izobrazbi. »Želela sem se vpisati v višjo zdravstveno šolo. Moja vizija je bila, da bi se zaposlila nekje v bolnišnici. A hkrati sem se zavedala, da bo to največ, kar lahko naredim.« Vendar tudi takšna vizija ni bila zanjo. »Še sama ne vem, kje in kdaj sem dobila idejo, da se bom podala v svet pedikure. Sklepam, da mi jo je nekdo omenil. Vse pride do nas, samo če takšna sporočila slišimo in prepoznamo.«

Za pridobitev nacionalne poklicne kvalifikacije iz znanja pedikure se je odločila iz veselja, pravi. »Opravila sem še tečaja masaže in refleksoterapije ter spoznala sponko za reševanje težav vraščenih nohtov. Najprej sem se tega naučila pri nas, zatem sem se dodatno izpopolnjevala v Nemčiji in zdaj sem celo zastopnica za VHO-sponko za Slovenijo in Bosno.«

Najprej je pedikersko delo opravljala pri drugi pedikerki. »Tam sem ugotovila, da sem to sposobna delati tudi sama. Prostore za svoje delo mi je ponudila kozmetičarka, prijateljica Marta. Ponudbo sem sprejela in imela pri njej več kot deset let v najemu manjši prostor, kjer sem opravljala pedikure. Začela sem počasi. Stranke sem pridobivala zgolj tako, da se je o mojem delu širil dober glas. Denarja za oglaševanje nisem imela,« se spominja Vida Ozis. »Ko sem se pripeljala v Celje in opravila delo, sem vedno razmišljala, kako bom čim bolje ovrednotila zaslužen denar. Naj grem v trgovino ali ›tankat‹ avto, sem se spraševala. Toda ves ta čas sem imela občutek, da bo enkrat vse dobro. Izhajala sem iz zdrave predpostavke, brez obsojanja, da sem se znašla v tej situaciji, ker je nekdo kriv. Prostovoljno sem podpisala poroštvo. Prostovoljno sem živela v nezdravem zakonu, polnem prikrivanja in poniževanja. Nihče me ni prisilil, sama sem to dovolila. Ko sem nehala dovoljevati, ko je bilo preprosto dovolj, sem se spet sama odločila, da bom odšla iz te situacije. Nihče nima pravice z nami početi stvari, ki niso dobre. Mi sami to dovoljujemo.«

Medtem ko je s trudom in z odrekanjem postavljala na noge svoj posel, je sin zbolel do te mere, da je pet mesecev preživel v bolnišnici. »Ob vrnitvi v domače okolje ga je bilo treba bodriti, z njim lupiti krompir, hodili smo v hribe. V tem času, ko sem skušala čim več delati, da bi lahko preživljala otroka in sebe, je izjemno pomembno in nenadomestljivo vlogo odigrala hči. Bila je zelo odgovorna, šolo je jemala nadvse resno, pomagala je bratu.« Vida Ozis priznava, da bi bilo brez hčerine pomoči, ki je v tem času morda celo prehitro odrasla, še veliko težje. Tudi sin si je precej opomogel, ustvaril si je družino in zaživel normalno, kolikor je zanj sploh mogoče. »V življenju mi je bil velika motivacija in nanj sem zelo ponosna.«

MARJETKA R. LESJAK, foto: Andraž Purg - GrupA

Preberite več v Novem tedniku