»Ni prav, da starejši za dom dajo celo pokojnino«
Kristina Kampuš je bila šestnajst let na čelu slatinskega Pegazovega doma, marca bo vodenje prepustila naslednici. Ko je zapuščala predzadnje delovno mesto, mesto vodje oddelka za družbene dejavnosti v Občini Rogaška Slatina, so jo mnogi spraševali, zakaj odhaja iz javne službe. A priložnost, da življenje vnese v takrat povsem novo stavbo, kamor so želeli na jesen življenja priti starejši, je bila zanjo velik izziv. V vseh mandatih vodenja je dodobra spoznala začaran krog institucionalnega varstva. Poudarja, da so domske storitve slabo ovrednotene, da za nobeno ni predvidenih dovolj zaposlenih, ki bi jo opravljali, in da so delavci za svoje delo premalo plačani. »Država normativov za domove ni posodobila že trideset let. Direktorji domov želimo stanovalcem dati tisto, kar potrebujejo zdaj, leta 2022. In ne le storitve, ki so ustrezale potrebam starejših leta 1990.«
Odločitev o prevzemu vodenja Pegazovega doma je spremljalo kar nekaj vprašanj. Ni vedela, v kakšne vode se podaja, s kom bo delala, vse je bilo novo. A hkrati je čutila izziv. Vsekakor je bil to velik korak iz območja udobja, je dejala. Družina jo je spodbujala, naj se odloči za spremembo. »Hvaležna sem za to podporo. Mnogi znanci so se sicer čudili, da sem iz javne službe odšla v zasebno. Vendar je tudi moj mož vse življenje v podjetniških vodah, je direktor svojega podjetja. V tem nisem videla ničesar slabega. To, da človek dela po svojih najboljših močeh, da od sebe vse, kar zmore, in da se je pripravljen učiti, se mi zdi bolj pomembno kot to, ali dela v javni ali zasebni ustanovi,« je povedala.
Najbrž je bila velika prednost, da ste lahko delovanje doma zastavili povsem po svoje, od začetka.
Prvega marca 2006 smo v dom prišle prve tri zaposlene, ob meni sta bili še vodja zdravstvene nege in socialna delavka. Takrat so bili v prostorih še delavci, ki so zaključevali gradbeno-obrtniška dela. Prve dopise dobaviteljem sem napisala v gradbenem zabojniku, saj v pisarnah še nismo imeli računalniške opreme. Spominjam se, kako sem odšla v eno od tehničnih trgovin in kupovala vso osnovno opremo za kuhinjo. Res je bilo treba poprijeti za vse čisto od začetka. S sodelavci smo se začeli ukvarjati z vlogami in drugimi vsebinami, vzpostavili smo sistem za prihod stanovalcev. Ko so se ti preselili v prvo stanovanjsko skupino k nam na Celjsko cesto, smo jedli kar vsi skupaj, da nam je bilo prijetneje. Ko smo se družili, se v hiši, ki meri 5.400 kvadratnih metrov, nismo počutili osamljeno, čeprav nas je bila le peščica. Tudi prvim stanovalcem ni bilo preprosto priti v tako veliko stavbo. Gospa Božena Bofulin je ena od prvih treh stanovalk, ki so bile sprejete prvi dan, ko je dom odprl svoja vrata. Zelo sem ponosna, da je še danes z nami, in večkrat se skupaj spominjava teh začetnih dni.
Iskanje zaposlenih je bilo najbrž, ko ste prevzeli vodenje doma, povsem drugačno kot danes, kajne?
Za iskanje delavcev so bili takrat drugi časi. Za petdeset delovnih mest smo prejeli več kot tisoč prošenj. Danes je seveda drugače. Velikokrat se zgodi, da se na objavljen razpis za prosto delovno mesto za zdravstveni kader ne prijavi nihče. Ko je dom odprl svoja vrata, so ljudje na to, da bi dobili delo, gledali kot na vrednoto. Ko smo v domu zaznali, da je vedno težje dobiti zaposlene, smo vzporedno spreminjali svoje pristope in programe za zaposlene. Uvedli smo številne ukrepe, da se pri nas dobro počutijo. Zavzemamo se za usklajevanje njihovih poklicnih in družinskih obveznosti, osveščamo jih o skrbi za lastno zdravje, veliko dobrega je prinesel model kakovosti E-Qalin.
Kako pristopate do starejših? In kaj prinaša to, da je ljudi, ki bi bili v domovih pripravljeni skrbeti zanje, vedno manj?
Našim stanovalcem smo kot druga družina. Opazijo vsako našo kretnjo, slišijo vsako našo besedo, občutljivi so na to, s kakšnim tonom je izrečena. Potrebujemo zaposlene, ki so empatični, ki znajo pristopiti in znajo na ustrezen način vzpostaviti stik s stanovalci v izjemno različnih razmerah. To velja še posebej takrat, ko gre za osebe z demenco. Od zaposlenih pričakujemo veliko, saj ne delamo s stvarmi, ampak z ljudmi in zanje. Ker je osebja premalo, je preobremenjeno. Mladi se ne želijo zaposliti na takšnih delovnih mestih, ne prijavljajo se na razpise. Ugotovili so, da lahko na drugih področjih, kjer je delo veliko lažje, prejmejo enako ali celo boljše plačilo. V domovih starejših je delo res zahtevno. Če ne bomo dodali več kadra in ga ne bomo dostojno plačali, tovrstne delovne sile pri nas več ne bo. Zaposlene bomo morali kmalu začeti iskati v drugih državah. A tega si ne želim.
Ko starejši pridejo v dom, se najbrž soočajo s stisko in težkimi občutki, da so prišli v novo okolje. Kako jim pomagate?
Seveda morata biti pri nas osnovna in zdravstvena oskrba na visoki strokovni ravni. Ob tem se mi zdi zelo pomembna skrb za dobro počutje stanovalcev. Ti se zaradi zdravstvenih težav velikokrat ne morejo več udeleževati dogodkov v kraju, v družbo se ne morejo več vključevati tako, kot so se prej. Zato jim želimo vsaj del življenja pripeljati v dom. Tako skušamo dokazovati, da je bivanje na jesen življenja pri nas lahko lepo. Če se stanovalec dobro počuti, mu že malenkosti vzbujajo občutke veselja in sreče. In obratno, če se človek pri nas ne počuti dobro, mu prav nič ne pomeni vse udobje, ki mu je na voljo. Naše počutje je namreč tisto, ki določa naš pogled na svet. Prav se mi zdi, da lahko vsak najde nekaj zase – naj bo to sveta maša, ogled razstave, sprehod, petje ali še marsikaj drugega, kar ponujamo. Zaradi vsega omenjenega stanovalci lažje sprejmejo prihod iz domačega v domsko okolje. Žal so nekatere dejavnosti zaradi koronavirusa okrnjene. Upam, da bo omejitev čim prej konec.
A pristop zaposlenih in utrip v hiši ne moreta preseči zakonodaje, ki kroji vaše delo. Bodo zaradi nedavno sprejetega Zakona o dolgotrajni oskrbi potrebe starejših bolj postavljene v ospredje?
Na področju kadrov ni bilo v zadnjih petnajstih letih sistemsko narejenega nič. Država je za delno blažitev katastrofalnih razmer leta 2020 zaradi epidemije koronavirusa namenila malo več denarja za zaposlovanje dodatnih zaposlenih. Lani so se nekoliko izboljšale razmere na področju plač za zdravstveni in delno oskrbovalni kader. Ostala »fronta« ostaja še odprta.
Vseh nakopičenih težav ni možno rešiti čez noč. A upam, da bo Zakon o dolgotrajni oskrbi vendarle jasno določil nabor storitev, do katerih bodo upravičeni stanovalci. In da bo za opravljanje vsake predvidene storitve predvidel dovolj kadra. Slednji mora biti za svoje delo ustrezno plačan.
Opozarjate tudi na veliko denarno obremenitev za stanovalce.
Res je, upam, da bo Zakon o dolgotrajni oskrbi zmanjšal denarno obremenitev zanje. Ta je glede na druge evropske države ter glede na dohodke in pokojnine, ki jih imajo starejši pri nas, zagotovo prevelika. Stanovalci v domovih v Sloveniji morajo za domsko oskrbo dati celo svojo pokojnino in v večini primeri je še premalo, nič jim ne ostane, nekateri nimajo niti za frizerja. Ob tem moram pojasniti, da so naše cene domskih storitev v primerjavi z evropskimi cenami nizke. A ker področje ni sistemsko urejeno in manjka tretji vir za pokrivanje stroškov oskrbe, so zaradi plačila domov obremenjeni še svojci in lokalna skupnost.
Od zakona pričakujem še, da bo ponudil širši nabor storitev za starejše. Danes poznamo le storitev pomoči na domu in institucionalno varstvo. Medtem ko naj bi nova zakonska ureditev prinesla še druge oblike pomoči, da bi ljudje lahko dlje ostali v domačem okolju. To je zagotovo pravilna usmeritev za prihodnost. Sprejem zakona o dolgotrajni oskrbi pozdravljam. Manjka pa nam še veliko podzakonskih predpisov, ki bodo natančneje določili številne podrobnosti.
Foto: Andraž Purg - GrupA
Preberite več v Novem tedniku
