Pixabay

Dogodek, na katerem so obiskovalce osveščali o paliativni in hospic oskrbi, je pripravil Zdravstveni dom Celje skupaj z Društvom Hospic in paliativnim mobilnim timom Splošne bolnišnice Celje. Srečanje z obiskovalci je bilo organizirano ob evropskem dnevu paliativne in hospic oskrbe.

»Gre za področji, ki se dotikata slehernega človeka in ki zahtevata več razumevanja, sočutja in podpore v najtežjih trenutkih življenja,« pravijo v Zdravstvenem domu Celje.

Situacija se je obrnila na bolje

Že pred desetimi leti so bili v Celju načrti o paliativnem oddelku v celjski bolnišnici. Strokovnjaki sami so opozarjali, da je paliativni oddelek nujno potreben. A v zadnjih letih se je na tem področju začelo vendarle marsikaj spreminjati na bolje.

»Velika pridobitev je predvsem lanska vzpostavitev paliativnega tima Splošne bolnišnice Celje. Del tega tima smo tudi ekipe na primarni ravni, torej ekipe Zdravstvenega doma Celje, vključno z ambulantnim delom družinske medicine in s patronažnim zdravstvenim varstvom. Člani medsebojno ves čas sodelujemo in se povezujemo,« pravi patronažna sestra iz Zdravstvenega doma Celje Marjana Iršič. Pri tem izpostavlja, da je ravno takšno sodelovanje ključno za bolnika, ki ima na tak način najboljšo oskrbo. Zdravstveno osebje pri paliativni oskrbi bolnika sodeluje tudi s prostovoljci društva Hospic.

»Namen takšnega sodelovanja je izboljšati kakovost življenja neozdravljivo bolnih in lajšanje trpljenja in bolečin. Zato je pomembno, da stanje paliativnega bolnika dovolj zgodaj ocenimo in ga tudi pravočasno obravnavamo. Verjamem, da smo s tem paliativno oskrbo bolnikov na Celjskem dvignili na višjo raven,« dodaja Iršičeva.

Most med bolnikom in zdravstvom

Ravno patronažne sestre so tiste, ki predstavljajo izjemno pomemben most med bolnikom, njegovo družino in zdravstvom. »Če je bolnik v središču obravnave z vsemi svojimi potrebami, ki so tako fizične, psihološke in duhovne, je oskrba bolj kakovostna, enako tudi njegovo življenje,« dodaja Iršičeva.

Poudarja, da se zdravstveno osebje neizmerno trudi na tem področju dela kljub nekaterim oviram. Ena izmed teh je še vedno prenizka osveščenost ljudi o pomenu tovrstne oskrbe. Ljudje se o smrti, neozdravljivih boleznih in o pomoči bolnim v družinah še vedno premalo pogovarjajo. Tudi vsi zdravstveni strokovnjaki o paliativi nimajo dovolj znanj.

Paliativna oskrba ima sicer svoj nacionalni program, ki ga družba mora upoštevati in izvajati, kljub temu pa je na tem področju v sistemu še vedno premalo zakonskih podlag, ki bi delo dodatno olajšale, dodaja sogovornica.

»Smrt v pogovorih še vedno pogosto odmikamo, toda paliativna oskrba spodbuja življenje, smrti ne pospešuje ali jo zavlačuje. Pomembno je, da se o tem pogovarjamo in da dobimo pozitiven odnos do smrti, predvsem do kakovostne smrti. Samo tako se bo lahko bolna oseba poslovila brez trpljenja in v mirnem krogu svojih ljubljenih,« še dodaja Iršičeva.

Simona Šolinič