Ljudje ob Kolpi: Edi Gobec
Dr. Edi Gobec, filozof, antropolog, sociolog
Rojen 25. julija 1926 v Celju, umrl 13. decembra 2020 v Clevelandu, ZDA
Po rojstvu v Celju je večji del mladosti preživel v Tržišču pri Rogaški Slatini. Gimnazijo in malo semenišče je obiskoval v Mariboru. Nemci so ga konec leta 1943 kot 17-letnika odpeljali na prisilno delo v taborišče Zürndorf pri Nürnbergu, kmalu zatem pa je bil mobiliziran v nemško vojsko. Poslan je bil v južno Francijo, kjer je dezertiral in se najprej priključil francoskemu odporniškemu gibanju, po zavezniškem izkrcanju v Normandiji pa angleški vojski. Po koncu vojne je gimnazijo dokončal v Italiji in nato delal v različnih emigracijskih pisarnah, leta 1950 pa je dobil možnost emigrirati v Združene države Amerike. Ob delu je tudi študiral filozofijo, sociologijo in antropologijo na različnih ameriških univerzah, doktorat pa je leta 1962 zagovarjal na Ohio State University.
Delal je kot raziskovalec mladostniškega prestopništva in zločinstva ter kot vodja raziskav v instituciji za slepe v Clevelandu. Ves čas se je navdušeno ukvarjal tudi z izseljeniško problematiko. Sodeloval je z različnimi mediji: znanstvenimi časopisi in poljudnimi revijami, posebno pa z radiom Glas Amerike. Izdal, uredil ali napisal je 16 različnih knjig, posebno zavzeto pa se je ukvarjal z zbiranjem informacij o uspešnih slovenskih izseljencih in njihovih potomcev ter o tem izdal tudi knjigo. Njegovo najbolj znano delo je 642 strani obsegajoča knjiga Slovenian Heritage, drugo zelo pomembno delo pa je Ponosen, da sem Slovenec.
Za svoje delo je bil nagrajen s številnimi priznanji, med drugim je bil tudi zaslužni profesor državne univerze Kent v ZDA, ustanovitelj in ravnatelj Slovensko-ameriškega raziskovalnega centra v Clevelandu, član Akademije znanosti v New Yorku, član Slovenske teološke akademije v Rimu, leta 1970 pa je bil vpisan tudi na Narodni seznam znamenitih Američanov. Predsednik Republike Borut Pahor mu je ob obisku Clevelanda izročil priznanje Urada za Slovence v zamejstvu in po svetu, pozneje tudi Red za zasluge, za življenjsko delo in prispevek k prepoznavnosti Slovenije ter obogatitev spoznanj o dosežkih Slovencev po svetu. Slovenska škofovska konferenca mu je leta 2007 podelila odličje sv. Cirila in Metoda.
Poleg njegovega angažmaja ob osamosvajanju Slovenije v Slovensko-ameriškem svetu pod vodstvom dr. Mateja Roesmanna je bil tudi zaslužen za priznanje nove države s strani ZDA. Poleg tega, da sta z ženo Mileno (rojena Osenar) pisala (in dobila njihove odgovore) številnim pomembnim osebnostim (Ronald Reagan, Joe Biden, Edward Kennedy, Tom Harkin, Johan Glenn, Dennis Eckart), je bil zelo odmeven Edijev govor na srečanju Mladih republikancev 12. julija 1991 v Miamiju, Florida. Obsežno korespondenco z namenom priznanja Slovenije sta vršila tudi z ambasadami številnih demokratičnih držav. Leta 2016 je Edi Gobec vodil obsežno akcijo za nominacijo Slovenca Pedra Opeke, misijonarja na Madagaskarju, za Nobelovo nagrado za mir. Pozneje je ponovil aktivnosti za skupno nominacijo za Nobelovo nagrado papeža Frančiška in Pedra Opeke. Kljub življenju v ZDA je ohranil ljubezen do domovine in jo večkrat tudi obiskal. Domovini je namenil tudi »Šopek Sloveniji« kot je imenoval 357 darovanih arhivskih škatel bogatega arhivskega gradiva (pribl. 40 tekočih metrov), 20 knjig in več kot tristo člankov o slovenski ustvarjalnosti in navzočnosti v ZDA in svetu. V pismu, ki mi ga je posredoval prek Slovenskega konzulata v Clevelandu (kot reakcijo na moj zapis o belokranjskem izseljencu - škofu Starihi), je sporočil, da namenja gradivo tudi Belokranjskemu muzeju v Metliki, predlagal pa je tudi, da bi v Šokčevem dvoru v Žuničih pripravili razstavo o ameriški igralki belokranjskega porekla, zvezdi Noar filma - Audry Totter (iz Gribelj). Zaradi njegove smrti nas to gradivo (še) ni doseglo.
V visoki starosti (v 95. letu) je po lažji kapi in okrevanju v bolnišnici umrl za posledicami zapletov po okužbi s covid-19.
