Kraj, ki je bil na zlati niti pri cesarju
Lemberg, kraj v občini Šmarje pri Jelšah, se v zadnjem času omenja predvsem v povezavi z motokrosom, saj tamkajšnjo progo po novem upravlja motokrosist Tim Gajser. Umetnostna zgodovinarka dr. Marja Lorenčak Kiker pa opozarja, da ne bi smeli pozabiti na srednjeveško zgodovino tega majhnega kraja. Trg v ozki dolinici je namreč v tistem zgodovinskem obdobju, zahvaljujoč cesarskim pravicam, sejmom in sodstvu, živel kot v pravljici. Do 21. stoletja se je popolnoma ohranila njegova srednjeveška urbanistična zasnova s sejemskim prostorom. »Ljudje se žal ne zavedajo, da katedrale in gradovi niso edini pomniki preteklosti, ki so vredni zaščite. Tudi srednjeveška trška zasnova je naša dediščina, tamkajšnji zgodovinski prostor je ohranjen že več kot tisoč let. Povsem enak je kot v časih, ko so tam mimo jahali Celjski grofje. Zato ga je treba obvarovati.«
V obdobju srednjega veka so na tamkajšnjem gradu bivali Žovneški gospodje, ki so takrat za koroškega škofa opravljali vojaško službo. »Lemberg je bil del pomembnega širšega obmejnega območja ob reki Sotli. Tudi v ostalih takšnih krajih v bližini reke Sotle, kot so Kunšperk, Podsreda, Pilštanj in Podčetrtek, so bili na strateških točkah pomembni gradovi, kjer so vojaki branili mejo s Huni,« je pojasnila sogovornica. Žovneški so v Lembergu živeli več kot sto let, nekaj časa so se imenovali Žovneško-Lemberški gospodje. Imeli so ogromno posestvo in dobro so živeli. Prva vas je bila po mnenju pokojnega dr. Ivana Stoparja in še nekaterih strokovnjakov prav na območju, kjer je danes proga za motokros. Nad tem zemljiščem je bil grad Lemberg. V bližini sta bila domnevno še gradova Osojnik in Videršnik. »Skoraj tisoč let je ta kulturnozgodovinska krajina ostala ohranjena. Zdaj je popolnoma drugače,« pravi Marja Lorenčak Kiker.
Živeli so, kot bi bili graščaki
Ker je skozi kraj vodila trgovska cesta proti Poljčanam, pa tudi proti Rogatcu in Ptuju, se je v ozki dolini razvil majhen trg. Ta je najbrž že v 14. stoletju imel Rotovž, dobil je številne pravice, cvetele so različne obrti. Tudi ko so se Žovneški gospodje leta 1310 odselili v Celje, so bili Lemberški vitezi zelo pomembni. »Med seboj so sklenili zaobljubo o sodelovanju, ves čas so bili odvisni od Celjanov, slednji so jih podpirali. V srednjem veku je trg Lemberg zelo dobro živel. Obstaja domneva, da so že takrat v kraju prirejali sejme, čeprav so prvo sejemsko pravico dobili kasneje, leta 1506, ko so prosili za cesarsko listino.«
Vsi kmetje iz okoliških krajev, ki so želeli kaj prodati, so morali kupčevati v Lembergu, seveda so za to morali plačati pristojbino. Čeprav so se preprosti ljudje skozi stoletja upirali polnjenju lemberške blagajne, je imel ta kraj izjemno podporo vseh cesarjev. To dobro ponazori rek, ki so ga poznali stari ljudje, in sicer da je bil kraj na zlati niti pri cesarju. Sogovornica je ta rek slišala pred leti in prav ta stavek ji je še dodatno osvetlil odgovor na vprašanje, kako je temu malemu trgu uspevalo priti do takšnega blagostanja.
Živinski in trgovski sejmi so po pripovedovanju Marje Lorenčak Kiker kraju prinesli izjemno bogastvo. Kraj je med letoma 1506 in 1792 dobil osem cesarskih pravic. »Skoraj 500 let je ta majhen trg s 13 hišami živel, kot da bi bili tam graščaki. Ni jim bilo treba plačevati nobenih davkov. Imeli so prvo sodišče na Spodnjem Štajerskem z zlato roko pravice. Kasneje je bil tam ›pranger‹ ali sramotilni steber. Sodišče je lahko obsodilo na smrt, ljudje so imeli do njega izjemno spoštovanje.«
Cerkev ostanek grajskega poslopja
V kraju so se skozi čas razvijale različne obrti, na primer lončarska, usnjarska in kovška obrt. Usnjarski ceh naj bi dal v trgu postaviti cerkev sv. Miklavža, medtem ko je bila cerkev sv. Pankracija na vzpetini grobna kapela graščakov, kasneje so v njej pokopavali lemberške duhovnike. Zadnji duhovnik je bil v kripti pokopan leta 1749. Ljudje so kripto že pred drugo svetovno vojno oskrunili, danes je prazna. Cerkev sv. Pankracija je tudi edini ostanek grajskega kompleksa.
O rušenju gradu obstaja več zgodb. Ena pravi, da so ga porušili Turki. Druga zgodba pravi, da naj bi dal lemberške gradove porušiti cesar, ko je ugotovil, da proti njemu pripravljajo zaroto. »Ko so Celjski grofje izumrli, so se Lemberžani čutili tako močne, da so se želeli upreti Habsburžanom. Celjani in Habsburžani so že prej sklenili dedno pogodbo, da ob izumrtju Celjskih vsa njihova posestva dobijo Habsburžani in obratno.«
Grad je naposled propadel. Oglejski pisar Santonino, ki je po naših krajih hodil zraven oglejskega patriarha, gradu Lemberg leta 1483 ni več videl. Ta majhen kraj je do 21. stoletja popolnoma ohranil svojo srednjeveško urbanistično zasnovo. Še danes je ohranjen temelj srednjeveškega trga z velikim sejemskim prostorom. V sklopu reform v 18. stoletju je Lemberg izgubil župnijo, ki je bila prestavljena na Sladko Goro. Kasneje je izgubil še sodišče, tako je propadel tudi rotovž, blaginja je počasi zamirala. Leta 1883 je praded Marje Lorenčak Kiker ustanovil občino in postal župan, sejme so obudili. Leta 1905 je kraj dobil novo šolsko zgradbo, kar je bil še zadnji vzdihljaj njegove velike samostojnosti, s katero se je ponašal nekoč.
Muzej je postavila iz nič
»Danes ni nikjer tako ohranjenega kulturnozgodovinskega prostora, kot je Lemberg. Urbanistična zasnova je še vedno takšna, kot je bila v 13. stoletju. Leta 2010 so ga na moj predlog vpisali v register nepremične kulturne dediščine Republike Slovenije,« poudarja sogovornica, ki je tam doslej organizirala lončarsko, etnološko-antropološko in arhitekturno delavnico. Svojemu domačemu kraju je posvetila tako diplomsko delo kot doktorsko disertacijo. Skoraj iz nič je ustvarila tudi muzej na Rotovžu, v katerem je zbrala drobtinice, ki govorijo o nekdanjem pomenu Lemberga.
Preberite več v Novem tedniku
