Kam po zatočišče v primeru nevarnosti?
Slovenija je varna država in za zdaj ni znakov, ki bi nakazovali, da se utegne vojno razdejanje razširiti tudi na naš košček zemlje. Kljub vsemu se zastavlja vprašanje, ali vemo, kako in kam bi se lahko zatekli, če bi se oglasile alarmne sirene, ki bi opozarjale na zračni napad. Vemo, kje so najbližja zaklonišča? In v kakšnem stanju so? V Sloveniji imamo 2244 javnih zaklonišč, kar zadostuje za približno 350 tisoč Slovencev. V Celju je devet javnih zaklonišč, v njih bi zatočišče lahko poiskalo približno 10 odstotkov občanov.
Ponovno se odpira tudi vprašanje ravnanja v primeru jedrske nesreče. Krška nuklearka je varna, jedrske elektrarne sredi vojnega območja nekoliko manj. Kljub temu sta strah in panika povsem odveč. A ne bo odveč, če osvežimo znanje, kako ravnati, če se vendarle zgodi.
Po besedah Danila Praprotnika, svetovalca za zaščito in reševanje pri Mestni občini Celje, so javna zaklonišča v občini redno vzdrževana. Seveda se tudi v tem primeru zatika pri denarju, tega je namreč dovolj za osnovno vzdrževanje. »Vzdržujemo minimalni standard snažnosti in namenskosti, občasno uspemo izvesti tudi kakšno naložbeno vzdrževanje. Tako smo v zadnjih letih ponekod zamenjali instalacije, prepleskali in v zaklonišču na Trubarjevi ulici uredili odvodnjavanje,« pojasnjuje Praprotnik in dodaja, da so se v zadnjih dveh letih posvečali predvsem vzdrževanju v zaklonilnikih dopolnile zaščite, medtem ko so letos po načrtu na vrsti rovovski zaklonilniki, ki so večinoma tudi najstarejši.
Zaklonišča osnovne zaščite so bila večinoma zgrajena v 70. in 80. letih prejšnjega stoletja. V skladu z zakonodajo jih je treba tudi redno vzdrževati, za kar so zadolženi njihovi lastniki. Zaklonišča v stanovanjskih stavbah so v lasti stanovalcev, pri čemer so za upravljanje v tem primeru zadolženi upravniki. To so tudi zaklonišča, ki imajo dvojno vlogo, saj so večinoma v njih v času miru urejene kleti.
Nova zaklonišča le v stavbah posebnega pomena
O pomenu in stanju zaklonišč se do nedavnega sploh nismo spraševali. Če je bilo zavedanje o njihovi rabi še nekaj let po osamosvojitveni vojni, kot kaže tudi raziskava iz leta 1993, visoko, je v zadnjih tridesetih letih utonilo v pozabo. Zadnji dogodki so krivi, da se o tem spet več sprašujemo. Praprotnik ob tem pravi, da je vsakršna skrb sicer odveč, pri čemer so podatki o zakloniščih in tudi vsa navodila, kako v primeru nesreč in nevarnosti ukrepati, ves čas na voljo na občinskih spletnih straneh. »Kdor želi informacije najti, jih lahko, zato je nejevolja ob nepoznavanju povsem nepotrebna,« pravi sogovornik, ki ob tem razkrije, da je zaklanjanje predvideno za približno 10 odstotkov populacije.
Danes se javnih zaklonišč ne gradi več. Gradnja je z zakonodajo predvidena v posebnih stavbah družbenega pomena, kot so šole, vrtci, bolnišnice, domovi za starejše. »V Celju je novejše gradnje srednja zdravstvena šola, posledično je moral vlagatelj zgraditi tudi zaklonišče, podobno je s srednjo gostinsko šolo. Tudi Splošna bolnišnica Celje je morala v času gradnje urgentnega centra zgraditi dodatno zaklonišče, zdaj ima štiri,« razlaga sogovornik. Nekoliko drugače je pri gradnji večstanovanjskih stavb. »Pri tovrstni gradnji zaklonišča niso zahtevana, vendar morajo gradbinci poskrbeti, da so kletne plošče nad kletjo tako okrepljene, da zdržijo rušenje stavbe. S tem so kleti lahko v primeru nevarnosti tudi zaklonišča. Takšno zaklanjanje je enakovredno zaklanjaju v rovovskih zaklonilnikih ali zaklonilnikih dopolnilne zaščite.
Foto: Andraž Purg – GrupA
Preberite več v Novem tedniku
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
