Andraž Purg

Po besedah dr. Boruta Batagelja, direktorja Zgodovinskega arhiva Celje, je bila združitev obeh občin sredi tridesetih let 20. stoletja pomembna zgodovinska prelomnica, ki je vplivala na nadaljnji politični, gospodarski in kulturni razvoj mestne občine kot samoupravne lokalne skupnosti. Obletnico so obeležili s katalogom in z razstavo, ki nosita naslov Veliko Celje: združitev celjske mestne in okoliške občine, ki ju je pripravila odlična poznavalka upravne zgodovine Celja, arhivska svetnica mag. Hedvika Zdovc.

Z združitvijo celjske mestne in okoliške občine leta 1935 se je spremenilo teritorialno stanje iz leta 1850. Na podlagi provizoričnega zakona o občinah sta bili leta 1850 ustanovljeni Mestna občina Celje in občina Celje – okolica, ki se je sprva imenovala občina Breg. Za razliko od okoliške občine, ki je upravno spadala pod krajevne občine, je mestna občina Celje 21. januarja 1867 dobila statut in s tem pravico opravljati upravne posle ne samo iz lastnega, ampak tudi iz prenesenega delokroga.

Medtem ko je mestna občina Celje obsegala le eno katastrsko občino, in sicer območje mesta, je okoliška občina obsegala katastrske občine Lisca, Spodnja Hudinja, Ostrožno, Medlog, Košnica, Zagrad in od leta 1927 še Lopato. »Pred združitvijo sta obe občini upravljali z lastnim premoženjem, skrbeli za občinske ceste in mostove, javna kopališča, skrbeli za red in mir ter vzdrževanje šol. Podeljevali sta stavbne pravice in izdajali potna dovoljenja. Prav tako sta skrbeli za zdravje občanov ter občinske reveže.

Andraž Purg

»Bitka« za soseske

Kot je pojasnila mag. Hedvika Zdovc, je okoliška občina prostorsko tvorila obroč okoli mestne občine, zato se slednja ni mogla širiti zunaj občinske mejein razvijati. »Zato si je mestna občina prizadevala priključiti nekatere soseske iz okoliške občine, predvsem Gaberje, ki se je takrat začelo industrijsko razvijati, poleg Gaberja pa tudi Zavodno, Breg, Lavo in Lanovž. V okoliški občini so se temu upirali, saj so se zavedali, da bi s tem izgubili velike davkoplačevalce in bi bil tako ogrožen tudi obstoj celjske okoliške občine kot lokalne skupnosti. V okoliški občini so bili davki nižji v primerjavi z mestno občino, prav tako cene stanovanj. In tudi pasjega davka v okoliški občini niso zaračunavali,« hudomušno doda sogovornica. Kljub temu je mestni občini sčasoma uspelo priključiti nekaj zemljišč iz okoliške občine.

Po prvi svetovni vojni sta imeli občini vsaka svojo organiziranost, vendar sta sodelovali pri izvedbi večjih del, kot so regulacija Savinje in njenih pritokov ter gradnja vodovoda in kanalizacije. »Potek meje na današnji Mariborski cesti je bil "nenaraven", saj so hiše na levi strani ceste so spadale v mestno občino, na desni strani pa v okoliško občino. Nemalokrat je prihajalo do dileme, katera občina je pristojna za obravnavo prometnih prekrškov.«

Andraž Purg

Odločitev o pripojitvi

Težnje po priključevanju sosesk je prekinil ukaz kraljevih namestnikov v imenu kralja Petra II. in na predlog ministrstva za notranje zadeve ter zakona o mestnih občinah 7. avgusta leta 1935 v Bohinju, da se mestni občini priključi občina Celje – okolica. Deset dni kasneje, 17. avgusta 1935, je bil izdan odlok o izvedbi ukaza in določeno prehodno obdobje. Datum, ki je zapisan ob žigu sprejemne pisarne celjskega mestnega poglavarstva, potrjuje, da so na mestni občini odlok prejeli 21. avgusta 1935. Še pomembnejši pa je pripis uradnika, ki je na dokument trikrat podčrtano zapisal: »Takoj!«

Kot je še povedala mag. Hedvika Zdovc, je bila 11. septembra 1935 prva seja mestnega sveta, na kateri je predsednik nove združene občine Veliko Celje Alojzij Mihelčič predstavil proces združevanja ter se za delo zahvali nekdanjim odbornikom v ukinjenih občinah. Novoizvoljene mestne svetnike – bilo jih je kar 37 – pa je pozval, naj z dvignjeno roko zaprisežejo, da bodo delovali v korist mestne občine Veliko Celje.

Andraž Purg

Sprehajališče kot parkirišče

Zaposleni v občinskem uradu ukinjene okoliške občine niso ostali brez dela, saj so se zaposlili v uradu nove mestne občine Veliko Celje, ki je bila ustanovljena v gospodarsko in socialno zahtevnih časih. »Ker je občinski urad pestila prostorska stiska, je občina Veliko Celje kupila stanovanjsko hišo v Gosposki ulici in v njej uredila poslovne prostore. Občina si je med drugim prizadevala za gradnjo nove sodne palače, leta 1937 začela z gradnjo Delavskega doma, maja 1938 je organizirala Celjski kulturni teden, na katerem so se predstavljali celjski umetniki s svojim delom,« je še dodala avtorica kataloga in razstave. Povedala je tudi, da so se v Celju že takrat »soočali s pomanjkanjem parkirnih mest«. Meščani so nergali, ker je bilo sprehajališče na Masarykovem oziroma današnjem Savinjskem nabrežju polno parkiranih avtomobilov. Od pristojnih služb so zahtevali, da zagotovijo, da bo sprehajališče ponovno služilo svojemu namenu. Ob začetku druge svetovne vojne je v Celje vkoraka nemška vojska, ki je vzpostavila povsem novo občinsko upravo.

Vsak dokument je zgodba zase

Na razstavi so predstavljeni originalni dokumenti, ki so nastali pri poslovanju mestne in okoliške občine. »Vsak dokument je zgodba zase. Iz dokumentarnega gradiva lahko razberemo marsikaj – tudi močno narodno zavest prebivalcev celjske okoliške občine, saj so se leta 1891 uprli uradovanju v nemškem jeziku. Pri tem so se sklicevali na odločbo državnega sodišča iz leta 1888. Zelo zgovorni so zapiski sej sveta okoliške in mestne občine v obdobju od leta 1886 do 1875. Iz njih lahko razberemo, za kaj so se zavzemali, kakšen razvoj so načrtovali in podobno,« je dodala mag. Zdovc.

Kot je poudaril dr. Borut Batagelj, Veliko Celje ni zgodovina »od zgoraj«, ki bi strmela k velikim, zaključnim sodbam, temveč arhivsko utemeljen prikaz številnih podatkov, vpogledov in podrobnosti, ki sestavljajo mozaik lokalne zgodovine.