Arhiv NTRC

Gregor Videc je že enajst let vpet v turistično industrijo, večino vodenj je imel zadnja leta v tujini. Čas karantene zaradi epidemije koronavirusa ga je prisilil, da je ostal v domovini in se kot človek številnih talentov vrnil k odkrivanju zgodb rodnega mesta. Ker je glasbenik, član celjskih glasbenih skupin Klon in Multiball, je zgodbe mesta povezal z rokom. Brez dlake na jeziku je pokritiziral in pohvalil mestno ter vseslovensko oblast. »Dejaven sem na dveh najslabših področjih. V turizmu in glasbeni industriji. Ali je lahko še slabše? Ukrepi NIJZ nam narekujejo, da mora biti občinstvo na koncertih osem metrov od odra, v turizmu so tudi posebne zahteve za vodenje.«

Videc priznava, da je turizem v Sloveniji garaško delo, zato je zadnja leta veliko delal v tujini, kjer je vodil turiste z azijskega in angleško govorečega območja. »To so bile hitre odločitve. Zvečer sem se moral odpeljati v Amsterdam, narediti večdnevno turo po Nizozemski, Nemčiji. Nato sem se odpeljal nazaj na letališče, domov in čez nekaj dni ponovil vajo na drugem koncu Evrope. Vodil sem po Islandiji, Veliki Britaniji, celotni Evropi, vsepovsod, kjer je bilo delo zame.«

Vse to pripovedujete v pretekliku. Ali je konec vodenj po Evropi?

Tako je vsaj za letos. Konec februarja sem dobil prve odpovedi. Za letos sem imel pripravljen najboljši načrt, kako bom kombiniral turizem, glasbo in družino. Žal je koronavirus zrušil vse do tal. Nato je prišla še zgodba s turističnimi boni. Oblastniki so vedeli, da ne bodo vsi izkoristili bonov in da bodo s to potezo privarčevali. Žal smo pri tej zgodbi ostali brez kruha vodniki, turistične agencije, gostinci in kulturni sektor, ki bi lahko bili vključeni v to zgodbo. Zraven so bile še povsem ponesrečene izjave uradnikov, kako bodo ljudje dobili nazaj vplačan denar za potovanja, prihajalo je do nesoglasij med strankami in agencijami. Podobno so tudi v kulturi nečloveški predpisi, pomoči je premalo. Zdržali bomo, dokler bomo lahko, potem bomo zaprli.

Slovenska turistična organizacija se je odločila, da bo turističnim vodnikom le nekako pomagala.

Slovenska turistična organizacija (STO) je objavila javni poziv z namenom spodbujanja povpraševanja po storitvah turističnega vodenja v Sloveniji. Na voljo je bilo 146 tisoč evrov finančnih sredstev. Prijavitelji smo lahko oddali projekte v vrednosti do 2.500 evrov (vodniki) in do 5 tisoč evrov (turistične agencije) do porabe sredstev. In ta denar je bil na voljo več kot tisoč vodnikom in recimo 500 turističnim agencijam. Skozi sito nas je prišlo 48 vodnikov in agencij. Drugi dan po razpisu sem oddal vlogo in sem bil na 43. mestu. Trije v Celju smo dobili denar na razpisu. Maja Kos, ki ima vodenja po mestu, ki so prilagojena mlajšim udeležencem, in Urša Šreš ima vodenja po mestu in s kolesarskimi turami v Celju in okolici. Mi trije se spodbujamo in imamo vsak svoj način vodenja, sam vodim sprehode po mestu z zgodbami. Z Zavodom Celeia Celje bom zgodbe nadaljeval še oktobra.

Zakaj ravno celjske zgodbe in ne kolesarski izlet?

Svoje pohode sem razdelil v štiri različna vodenja, to so: mestni sprehod, mestne zgodbe, s »skejtom« ob Savinji in mestni park z drevesno hiško. Do karantene sem večino vodenj opravil v tujini. Po Celju sem slovensko skupino nazadnje vodil pred letom 2000, tujce v preteklem letu. Nisem se vpletal v lokalno srenjo, kjer so vsak po svoje izjemni moj oče Rok Videc, Mohor Hudej, Uroš Mijošek, Matija Plevnik, Niko Korenjak, Dejan Ažman … Nisem jim želel skakati v zelje, saj nisem imel energije, ker po štirinajstih dneh ture nekje v tujini potrebuješ počitek in zame je bil ta počitek doma v Celju. K sprehodom skozi mesto poleg standardnih zgodb dodajam svoja doživetja in zgodbe, povezane s prijatelji. Če stojim na Krekovem trgu pri Almi M. Karlin, povem zgodbo o tej izjemni popotnici in pisateljici, a temu dodam tudi svojo zgodbo glasbenih nastopov v Celjskem domu in zgodovino mojega dedka, ki je bil soustanovitelj skupine Žabe. Ko so odprli Tehnopark, sem na vodenju po mestu omenjal zgodbo Tehnomerkatorja, kako so ga imeli že takrat Celjani v zobeh, saj se niso strinjali z arhitekturno rešitvijo. Ampak danes po dolgih letih spet služi namenu in to je pozitivna stvar.

Kdo so obiskovalci vaših sprehodov?

Obiskovalci so večinoma Celjani, sosedje, znanci, a krog se počasi širi. To je projekt, v katerem sem pripovedovalec celjskih zgodb, in to je moj produkt. STO trenutno podpira projekt, ob koncu tega projekta pa si želim, da bi vsaj enkrat mesečno odvodil skupino, kjer bo na koncu vodenje ovrednoteno s prostovoljnim prispevkom. Rad bi pripeljal ljudi, ker imamo zanimive zgodbe. V Celju lahko z zgodbami na vsakem koraku skačeš iz antike v srednji vek do 20. stoletja in nazaj. Ne odkrivam tople vode, vse je že nekje zapisano. V času karantene sem veliko prebiral stare zapiske, knjige, svoje znanje sem nadgradil, zato je vsak sprehod malo drugačen. Hočem povezati sedanjost s preteklostjo in temu dodajam svojo noto.

Ker ste si naročili pivo enega od celjskih pivovarjev, nadaljujva z vašim dodatkom zgodb: celjski pivovarji …

Protaganist, Fabrika piva in Puba Beer so celjski pivovarji. Dvakrat smo se že ustavili v pivnici Tamkoučeri, spili ta piva in pokramljali. Pivovarniške zgodbe lahko prodam kateremukoli tujcu. Četudi niso ljubitelji piva, so to zanimive stvari. Dobro je, da se ljudje družimo in sodelujemo. Veliko se o vodenjih pogovarjam z očetom, ki je že vrsto let vodnik, in z Mohorjem Hudejem. Uroš Mijošek je na primer pred časom nekje izvrtal, da je bil v Celju leta 1942 rojen Dieter Zlof (znan ugrabitelj Richarda Oetkerja), ki je nekakšna pozabljena zgodba in seveda jo danes z veseljem pripovedujem. To zgodbo vpeljem med druge žgečkljive celjske zgodbe, kot je recimo ljubezenska romanca Alfreda Nobela in Sofie Hess. Da je v Celju živel Johann Gabriel Seidl, pisec besedila nekdanje avstrijske himne, človek, ki je za svoj »pobeg« iz Celja na Dunaj moral »namišljeno« umreti, izpostavljamo v zadnjih letih.

Celje sloni na Celjskih grofih. Koliko jih vpletate v svoje zgodbe?

Na dveurnem sprehodu skozi mesto zelo malo, več seveda na Starem gradu. Izogibam se nesrečni ljubezni med Veroniko in Friderikom, Hermanu II. in Ulriku II. Večji poudarek dam raje Frideriku Žovneškemu, ki je nakazal smer, kako se bodo Celjski grofje vzpenjali po aristokratski lestvici. Velik poudarek dam Barbari Celjski, neustrašni celjski kraljici.

Kateri so najbolj prepoznavni turistični produkti Celja?

Celeia – Mesto pod mestom, celjski grad, drevesna hiška, Šmartinsko jezero in mestno jedro. Jaz samo prodajam produkte in turiste povabim, naj, če imajo čas, zgodbe poglobijo v celjskih muzejih, kjer jih bodo vodili odlični kustosi. Veselim se, da bodo v Pokrajinskem muzeju Celju končno odprli pred kratkim odkrit prostor z rimskimi freskami, ki bo kot češnja na torti, dopolnilo Mestu pod mestom.

Barbara Gradič Oset

Foto: Andraž Purg GrupA

Preberite več v Novem tedniku