Nik Jarh

»V prvih petih mesecih smo zabeležili presežek odhodkov nad prihodki v višini 111 tisoč evrov, kar je za ustanovo s pričakovanim prometom približno 175 milijonov evrov zelo nizek minus. Če primerjamo z enakim obdobjem lani, ko smo bili zaradi zdravniške stavke že skoraj 3,5 milijona v minusu, ›vozimo‹ zadovoljivo, če ne zelo dobro,« še dodaja Kovačič.

Razlog, da so razmere trenutno boljše od tistih, v katerih je bila bolnišnica pred leti, je tudi organizacija tako imenovanega programa akutne obravnave bolnikov. »V preteklih letih smo zaradi organizacijskih in kadrovskih težav težje dohajali obseg programa na podlagi pogodbe z Zavodom za zdravstveno zavarovanje Slovenije. V prvih mesecih letos nam je to uspevalo in v takšnih primerih so rezultati nevtralni ali blago pozitivni. Pričakujem, predvsem v zadnjih mesecih leta, da bodo rezultati še boljši,« dodaja Kovačič.

Stavka »izvodenela«

Da so predolge čakalne dobe rak rana celotnega zdravstva, je znano že vrsto let. V celjski bolnišnici poudarjajo, da se v zadnjem času trudijo dodatno skrajšati čakalne dobe predvsem na področju prvih pregledov. »Človek mora, ko začuti težavo, priti čim hitreje k zdravniku. Ves čas so čakalne dobe za prve preglede v soodvisnosti od tega, koliko zdravnikov je na voljo. Na kardiološkem in kirurških področjih nam skrajševanje čakalnih vrst dobro dobro uspeva, slabše je na področju plastične kirurgije, saj imamo samo dve plastični kirurginji. Čeprav moram reči, da se ministrstvo za zdravje aktivno trudi z novimi obračunskimi modeli, ki stimulirajo izvajalce, ki bodo prve preglede izvajali in presegali načrt, kar jim bo prineslo povečano plačilo. Ko se bo vzpostavljanje zdravstvenih storitev v bolnišnici stabiliziralo, bomo lahko tudi v ambulantnem delu v drugi polovici leta prišli do vidnih rezultatov,« poudarja sogovornik.

Na vprašanje, koliko na vse to vpliva zdravniška stavka, ki še vedno traja, jasno odgovori, da se je ta že precej »izvodenela« in da je ne organizacijsko ne poslovno ne čutijo. »Problem stavke je v odnosih med politiko in zdravništvom, ker za skupno mizo še vedno niso našli skupne točke, ki bi vodila v učinkovitejše delo. V celjski bolnišnici smo te stvari uspeli urediti, večina zdravnikov dela normalno in večina je vrnila soglasje za nadurno delo."

Kakšen sistem hočemo imeti?

Težave s pomanjkanjem kadrov so se očitno v bolnišnici nekoliko umirile, a ne povsem. Medtem ko se klinična centra srečujeta s pomanjkanjem medicinskih sester, naj bi v celjski bolnišnici te stvari uspeli urediti. Se pa v Celju soočajo še vedno s pomanjkanjem zdravnikov.

»Razumljivo je, da del zdravnikov želi delati drugje, kjer ni dela na urgenci, mi, ki smo lojalni javnemu zdravstvu, pa bomo tu vztrajali do smrti,« je nazoren Kovačič. V svojem besednem slogu s tem poudarja pomen javnega zdravstva, kjer je po njegovem mnenju še vedno problem v plačnem sistemu. »Ko bodo zdravniki plačani glede na opravljeno delo in ne glede na ure, bo zanimanja in kadrov v javnem zdravstvu več,« je jasen. Dodaja, da je celjska bolnišnica zelo velik kadrovski udarec doživela s »privatizacijo radiologije«.

»Ne znam si namreč prestavljati, da bi na enak način ravnali kardiologi ali travmatologi. Kakšen sistem torej hočemo imeti? Isti zdravnik, ki je odšel iz bolnišnice delat v zasebni sektor, bo prišel z bolnim otrokom v bolnišnico po oskrbo, vendar bo morda jezen, ker ni specialista. Sam bi rad boljši sistem, zato se moramo dogovoriti, kakšen sistem sploh želimo. Nekdo uveljavlja pravico do svobodne izbire dela, kar je ustavna pravica, ampak na škodo pravice bolnika do pravočasnega in ustreznega zdravljenja, kar je tudi ustavna pravica. Želim povedati, da ne bi želel izgubiti javnega zdravstva, ki je danes posebna vrednota,« še pojasnjuje Kovačič.

Boj s staro opremo

Ena od težav, pri reševanju katere se bolnišnice morajo znajti, je starost opreme. V Celju so letos pridobili nove rentgenske naprave, najstarejša je bila stara 32 let. Bolnišnica je v procesu nabave tako imenovane gama kamere, obnovila je interni in kirurški intenzivni del, nabavila operacijske mize in novejšo različico robotskega operacijskega sistema.

»Če je oprema nova in boljša, vpliva tudi na zaposlene, ki delajo več,« pojasnjuje direktor. Starost opreme, ki je ključna za zdravstvo in diagnostiko, vpliva tudi na bolnike. »To je enako, kot bi rekli, da je starejši avto boljši od novega ali da enako dela. Za opremo seveda obstaja neka starost, pri kateri jo morate zamenjati. Nikjer na svetu ne točno na tisti dan, ampak v nekem obdobju pa. In če neka naprava dela 32 let, ni enaka, kot če bi bila nova, res pa je, da je ›plus‹ v takšnih primerih, da z napravami delajo ljudje, ki imajo znanje in tudi izkušnje,« dodaja Kovačič.

Prizna, da je ena od bojazni v bolnišnici, da bi zaradi zastarele opreme kdaj prišlo do zastoja v vrsti čakajočih bolnikov. »Ministrstvo se tega vedno bolj zaveda, kar se kaže v tem, da je izvedba nekaterih projektov bolj gladka, kajti bolnišnica vseh potreb medicine sama ne more uresničiti.«

»Ne bom se upogibal pred mediji«

Znano je, da se je nekdanji predsednik sveta zavoda celjske bolnišnice Tomaž Subotič znašel v medijih zaradi primera Karigador, omenjen je bil tudi v nekaterih drugih primerih. Celjska bolnišnica je bila s tem ponovno na očeh javnosti. Kovačič pravi, da vseh ozadij ne pozna, a da je pomembno, da je bil Subotič ves čas pri delovanju za celjsko bolnišnico proaktiven.

»Kot predsednik sveta je bil pri razvoju bolnišnice izjemno dejaven, kar ocenjujem kot absolutno pozitivno. Bolnišnici je pomagal, naredil je veliko zanjo. To povem jasno, ne bom se upogibal pred mediji. Naučil nas je zelo veliko stvari, predvsem pa to, da če delaš za svoj kraj in na podlagi svojih prepričanj, veš, da delaš prav. Želim si, da bi tudi naslednji predsednik sveta zavoda bil tako operativen, dostopen in pripravljen sodelovati, mora biti človek, ki ima izkušnje iz vodenja zavodov ali velikih organizacij ter poznati procese dela. Mora spodbujati sodelovanje med vsemi in skrbeti, da se veliki projekti ne glede ne vse nadaljujejo.«

Ni več srednji vek

Pred časom, ko se je v javnosti govorilo o ustanavljanju kardiokirurgije, je bilo videti, kot da jo večji centri Celju ne privoščijo. »Moja kolegica je nekoč dejala, da v Sloveniji velja tako imenovani emonacentrični sistem. Da je ves razvoj skoncentriran v glavnem mestu, okrog pa vlada srednji vek, ni dobro. Čeprav je zdaj takih hudih nasprotovanj manj in zdi se, da se vendarle vzpostavlja nek stabilen sistem …« pravi Kovačič.

Celjska bolnišnica po njegovem nikakor ne sme biti neka »mini« bolnišnica, saj je tretja največja regionalna bolnišnica v Sloveniji. »Če neka operacija ne more biti izvedena v Ljubljani ali Mariboru, zakaj ne bi mogla biti izvedena pri nas? Ljudje ne smejo čakati, saj jim v takih primerih ne moremo reči, da posega ne more biti, ker se mi prepiramo. Če ima bolnišnica pogoje za določeno delo, naj to delo tudi opravlja,« dodaja Kovačič.

V Celju raste bolnišnična novogradnja. Če je pred leti prišlo do zastoja del, se je to zdaj spremenilo. Čez nekaj dni bo namreč sledilo odpiranje ponudb za dokončanje treh novih nadstropij nad Urgentnim centrom Celje, kamor bodo med drugim preselili kardiološki in ORL-oddelek. »Celjska bolnišnica bo jeseni postala kampus medicinske fakultete, nevrokirurgija in kardiokirurgija bosta samostojna oddelka. To med drugim dokazuje, da se razvijamo. In to je pomembno. Ne glede na to, ali bom direktor jaz ali kdo drug,« še poudarja Kovačič.