POTOPIS: Najina Irska – 5.669,6 kilometra od puba do puba
V Novem tedniku to poletje potujemo v akciji Navdušite nas s potopisom in izbiramo avtorje najboljših popotniških zapisov. Po Irski sta nas popeljala Urška Čuden in Tomaž Majcen.
Bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega lokalnega okolja.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Spoznala sva se ob pivu. Ne kateremkoli, ampak ob irskem. Bilo je na koncertu v majhnem lokalu, v katerem se zbiramo »prjatli«. Ko so glasbeniki že zdavnaj pospravili svoja glasbila in je lastnik lokala počasi ugašal luči, sva še kar sedela na najini klopi in se pogovarjala. Ne veva več točno, o čem, a gotovo tudi o potovanjih.
Od takrat sicer ni preteklo strašno veliko časa, a sva skupaj prepotovala že kar nekaj dežel. Slovenija, Avstrija, Slovaška, Madžarska, Hrvaška, Bosna in Hercegovina, Italija, Srbija, Nemčija, Češka, Poljska, Združene države Amerike … Čudovite poti in nepozabna doživetja.
Ves čas naju je spremljala misel, da morava obiskati tudi deželo, v kateri varijo pivo, ob katerem sta se najina pogleda prvič srečala in ujela.
Čas je bil za Irsko. Verjetno bi bilo najbolj logično, da bi se spravila na letalo in potem z najetim avtomobilom naredila krog po zelenem otoku. Toda midva ne bi bila midva, če ne bi tega naredila malo po svoje.
Več kilometrov in več doživetij
»Greva z avtom,« je bila sprejeta odločitev, »malo več kilometrov bo, a bova vmes doživela zagotovo še marsikaj takšnega, kar bi drugače zamudila.«
Najin avto je imel prevoženih nekaj metrov manj kot dvesto tisoč kilometrov. Na servisu so naju opozorili, da kakšna zadeva lahko na tej poti zaradi preteklega nevzdrževanja odpove. A naju to ni preveč motilo. Nekega lepega popoldneva sva se odpravila na pot. Cilj je bila Irska. Namen, zapisan v naslovu tega zapisa, se je izoblikoval na poti. Morda bi tu morala napisati tisto znamenito: »Ministrstvo za zdravje opozarja …«
Prva prava dogodivščina v pubu, če izpustiva tisto meter dolgo v znanem bruseljskem baru, v katerem imajo največjo ponudbo različnih vrst piva na svetu, se je zgodila, še preden sva z velikega otoka priplula na manjšega, na katerega sva bila v osnovi namenjena.
Kuhar se je zaradi naju vrnil v službo
V Cardiff sva se pripeljala precej pozno zvečer in še nedelja je bila. Iz hotela, v katerem sva imela rezervirano sobo, sva jo peš mahnila v stari del mesta z upanjem, da bova našla kakšen pub, v katerem bi lahko nekaj pojedla in spila kako pivo.
Vsi pubi, razen tistih, ki so ponujali le pijačo, so bili zaprti. Brez izjeme. Že sva razmišljala, da bova šla spat lačna, ko so nama fantje s kozarci piva v rokah pred nekim lokalčkom povedali, da je dve ulici bolj na levo pub, v katerem imajo hrano, in da bo približno petnajst minut še odprt.
Pohitela sva v smeri, ki so nama jo pokazali novi prijatelji. Prišla sva »malo po tik pred zdajci«. Pub je bil odprt, pivo je bilo, a kuhinjo so že zaprli.
Najini sestradani pogledi so verjetno vzbudili usmiljenje pri fantu za točilnim pultom. Široko se je nasmehnil in rekel: »Počakajta, poklical bom kuharja. Zagotovo bo prišel nazaj v službo in vama nekaj skuhal.« Prijazen mojster kuhalnice se je res vrnil in imela sva odlično večerjo, ki sva jo seveda zalila z lokalnim pivom.
Veliko stiskanja ob vožnji
Vožnja po levi strani cestišča s klasičnim celinskim avtomobilom pri sopotniku povzroča zanimive odzive. Na ozkih cestah, ko nasproti pripelje večje vozilo, se sopotnik zaradi neznanega občutka in malo zaradi strahu nagne na voznikovo stran ter se stisne k njemu. Nama je bilo takšno stiskanje ob srečevanjih prav zabavno.
Kmalu sva se znašla v Kilkennyju, mestu, v katerega se lahko v trenutku zaljubiš. Malo sva se sprehodila po ozkih ulicah, zavila do gradu in velikega parka ob njem. Iz bližnjega puba so na ulico skakali poskočni takti irske tradicionalne glasbe.
»Greva kar sem,« sva sklenila.
Po odličnih pečenih perutničkah z zéleno in creamy fish chowderju, ki sva jih seveda zalila s pivom, sva se prestavila za točilni pult bližje glasbenikom. Zapletla sva se v pogovor z domačinom, ki je sedel na sosednjem barskem stolu in srkal svoj pint piva.
»Od kod sta?« je klasično vprašanje, ki nama ga niso postavljali le na Irskem, ampak tudi na vseh preteklih potovanjih. Nikjer nimava težav z navezovanjem stikov z domačini in očitno se nama povsod vidi, da sva od nekod drugod.
»Iz Slovenije,« sva mu odgovorila.
»Slovenija! Čudovita dežela. Obožujem Slovenijo …« je fant začel navdušeno nizati presežke o najini domovini.
»Super,« sva bila zaradi njegovega vzhičenja vesela tudi midva.
»Dobri ljudje, odlični športniki …« je še kar naprej z velikim žarom našteval.
»Veš, kje je Slovenija?« sva ga vprašala, da bi vsaj malo ustavila njegovo svetlobno hitro govorjene z irskim naglasom.
»Ne. Pojma nimam, kje je,« je odgovoril, »ampak na evropskem nogometnem prvenstvu ste z Angleži igrali neodločeno nič proti nič. To je zadosten razlog, da obožujem Slovenijo.«
Od trdnjav do čarobnega kamna
V Cashelu sva občudovala ostanke velike trdnjave z visokim kamnitim stolpom iz 11. stoletja, zgrajenim kot suhozid. V gradu Blarney sva poljubila čarobni kamen, ki govorce obdari z bogatim besednim zakladom. Navdušila sta naju velik kamnit krog v Kenmaru in starinski glog želja, na katerega sva obesila listič s svojo.
Pri Templenou sva se sprehajala po starem keltskem pokopališču z impozantnimi kamnitimi križi. Na eni od plaž sva zaplavala v ledeno mrzlem morju. Vmes je bilo polno pubov. Vsak malo drugačen. Vsak s tipično irsko hrano in z odličnim pivom.
Posebni kozarci
Kadar nama je kakšen pivski kozarec posebej všeč, ga poskušava odnesti domov za spomin. Izdelano imava odlično taktiko.
Z otožnim pogledom za točilnim pultom vprašava, kaj se zgodi, če po nerodi razbijeva kozarec. Ali ga morava plačati ali to spada v skupino nesrečnih pripetljajev? Vedno nama uspe, da kozarec dobiva brezplačno, čeprav se nama v resnici ni razbil. Seveda to na koncu vselej tudi priznava in zgodba se konča z veliko smeha na obeh straneh točilnega pulta.
V majhnem simpatičnem pubu, ko se je dan že prevesil z včeraj na jutri in je bilo vzdušje živahno, sva šla v akcijo.
»Zdravo, po nerodi sva razbila kozarec. Ga morava plačati ali boste rekli, da ni nič hudega in se to pač zgodi?« sva previdno vprašala deklico za točilnim pultom.
»Kateri kozarec se vama je razbil?« jo je zanimalo.
»Ta z navihanim pogledom,« sva smeje odgovorila in pokazala na cel kozarec, ki sva ga držala v rokah.
Izkušeni točajki je bil najin namen takoj jasen. Široko se je nasmejala in rekla: »Če naročita še eno takšno pivo, lahko kozarec odneseta.«
Kaj nama je ostalo drugega, kot da sva spila še eno odlično pivo v prav posebnem kozarcu.
V družbi ovac
V Limericku sva zavila v kamnito stolnico, ki so jo postavili na temeljih vikinške utrdbe. Na dolgem sprehodu po robu moherskih klifov sva v vetru lovila ravnotežje in upala, da naju ne bo odpihnilo približno dvesto metrov nižje v morske valove.
Srečanja s čredami ovac, ki so po cesti hitele z enega pašnika na drugega, so bila stalnica. V mestecu Doolin sva naredila nekaj samo zase, kar naju je še malo bolj povezalo. Na najožji možni cesti sva srečala Dona in Johna, s katerima sva se v trenutku spoprijateljila. V Galwayu je bila »žurka« po celem mestu. Na ulicah, v pubih, na trgih in ob reki. Menda je tako vsak dan.
Nepogrešljiv glasbeni utrip
Irski pubi so neločljivo povezani s pivom in živo glasbo. Ponekod kakšen solo glasbenik, drugod dva, marsikje cela skupina s kitaro, z violino, bendžom, s piščalmi, z bodhranom, dudami …
V mestih, ki jih množično oblegajo turisti, glasbeniki svoj repertoar irskih ljudskih viž dopolnijo s preigravanjem svetovnih uspešnic. No, midva nisva bila ravno navdušena nad takšno ponudbo, saj sva želela poslušati pristno glasbo dežele, ki sva jo obiskala. A sva brez težav našla vedno kakšen pub, v katerem je bila glasba takšna, kot sva si želela.
Besedila so nama zlezla pod kožo
Na majhnem odru nedaleč od točilnega pulta sta dva glasbenika s svojo glasbo zabavala goste. Preigravala sta tradicionalne irske skladbice. Od otožnih, ki govorijo o lakoti in izseljevanju v nove dežele, do tistih o herojstvu v vojaških bitkah in ljubezenskih s srečnim ali z nesrečnim koncem ter tistih, ki opisujejo keltsko mitologijo.
Pri vseh je melodija le podlaga ali spremljava zgodbe, ki jo pesem pripoveduje. Občasno sva pri katerem napevu imela malo težav z razumevanje angleščine z izrazitim irskim naglasom, da o keltščini raje niti ne piševa.
Ko so na vrsto prišle živahne viže, ki opevajo veselo družbo ob vrčku piva, in je z glasbenikoma prepevala vsa druščina v pubu, sva tako kot vsi z visoko dvignjenim kozarcem čudežno vsa besedila poznala tudi midva. V redu, nekatera bolj tako tako, ampak prepevala sva vseeno z zanosom kot vsi drugi. Vzdušje je bilo nepozabno. Povsod in vsak dan, tudi med tednom.
Preskrbljena do konca potovanja
V enem od takšnih pubov, ki je utripal z glasbo pozno v noč, sva, preden sva jo mahnila proti svojemu hotelčku, glasbenikoma v škatlo za violino, ki sta jo imela na odru, položila dvajset evrov.
»Hvala za glasbo, s katero sta naju razveselila,« sva se jima zahvalila.
»Hej, vzemita kakšno zgoščenko,« sta nama ponudila godca kar med igranjem na svoja glasbila.
»Super, lahko eno?« sva previdno vprašala.
»Vzemita vse štiri. Lep večer še naprej vama želiva,« sta se smejala. Takrat bi ju najraje objela. A ni šlo, saj je eden imel okoli vratu kitaro, drugi je pod pazduho stiskal dude. Z irsko glasbo v avtomobilu sva bila preskrbljena do konca potovanja.
V lovu na pristna doživetja
V Dublinu sva največji in najbolj znan pub The Temple Bar izpustila. V njem je bila nepopisna gneča, vse skupaj pa je bilo zelo turistično. Prav tako tudi v Guinnessovem pubu v razglednem stolpu pivovarniškega muzeja.
Predstavitev pivovarne sva si sicer ogledala, ampak sva bila nad njo razočarana. Vse digitalno, zdolgočaseno in popolnoma brez duše, ki jo to pivo sicer ima. Sva pač raje šla tja, kjer nama je bilo všeč in sva se dobro počutila.
Potovanje po Irski ne bi bilo pravo in popolno, če se ne bi ustavila tudi v destilarni viskija. Tullamore je predstavljal obvezen postanek. Obema so tamkajšnje destilirane čarovnije najboljše. Bushmills naju je očaral z degustacijo.
Najprej trije vzorci po programu, potem je naša vesela druščina zabavnega vodiča po proizvodnji z gostobesedenjem prepričala še za dva dodatna vzorca. Na koncu sva midva poskusila tudi tistega dvaindvajset let starega. Dober je, ampak tullamore je boljši.
Polnila svoje škatle spominov
Sprehajala sva se po drevoredu The Dark Hedges, ki je imel tridesetsekundno glavno vlogo v filmu Igra prestolov. Na skrajnem severu pri Giant’s Causewayu naju je ujel dež in bila sva mokra do spodnjic. Dobesedno.
Velikanske murale sva občudovala v mestu z dvojnim imenom. Nabirala sva fosile na plaži v bližini Belfasta. Bila sva na mačjem gradu, v številnih cerkvicah in mogočnih katedralah. Povsod z odprtimi, včasih izbuljenimi očmi. Polnila sva škatle spominov in jih zlagala v tisti del možganov in srca, v katerem so vedno na dosegu rok, da lahko kadarkoli pokukava v njih.
Kamor gre še cesar peš …
Na vrhu ene od škatel spominov je tudi dogodivščina s stranišča. Moški del zgodbe. Seveda.
Po nekaj pivih je treba predelano tekočino spraviti iz telesa, da naredi prostor za novo. Moški se v takšnem primeru postavimo ob pisoar in potem kar nekaj časa teče … In teče … In teče. Ob sosednjem pisoarju mini stranišča v majhnem pubu se je pojavil starejši gospod. Očitno je imel v mislih enako opravilo kot jaz.
Postrani me je pogledal, se nasmehnil in rekel nekaj takega: »Haodduadchddh.«
Pojma nimam, kaj bi naj to pomenilo. Verjetno je bila keltščina.
Vrnil sem mu nasmeh in odgovoril nekako tako: »Hodurkudachh.«
Možakar je pametno pokimal. Očitno je, da sva se razumela in v miru sva se lahko posvetila nujnemu straniščnemu opravilu.
Bo treba še enkrat na pot?
Takšna je bila najina Irska. Polna zabavnih dogodivščin. Ne le v pubih, ki sva jih obiskovala, ampak vseh 5.669,6 kilometrov, ki sva jih prevozila. Nepozabna. In morala bova še enkrat na pot tja na sever, saj sva tisti kozarec z navihanim pogledom nekje z začetka te zgodbe doma na žalost razbila. Tokrat res.
URŠKA ČUDEN in TOMAŽ MAJCEN
Prijavite se na e-novice in bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega okolja.
