POTOPIS: Iz Celja do Učke in predvsem tisto vmes
V Novem tedniku to poletje potujemo v akciji Navdušite nas s potopisom in izbiramo avtorje najboljših popotniških zapisov. Po sledeh zanimive kolesarske poti nas je popeljal Borut Batagelj.
Bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega lokalnega okolja.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Pravzaprav je največkrat najbolj zanimiva pot. Letos smo si za konec maja izbrali Istro, a do nje namenoma nismo iskali najkrajše poti. Ravno nasprotno.
V ponedeljek, 26. maja, smo se, kot je že v navadi, zbrali na vrtu Gostilne Oštirka. Tam so nas pričakali podporniki in obilen zajtrk. Pomembno je, da na poti kolesar ni lačen, saj nas je čakala dolga etapa do Idrije. Ko smo naložili prtljago v spremljevalni kombi, ni bilo več poti nazaj – sedli smo na kolesa in krenili proti Savinjski dolini.
Sveže jutro zamenjala vročina
Peljali smo se mimo hmeljišč in nato zapustili domače kraje ter skozi Tuhinjsko dolino zavili proti Kamniku. Sveže jutro je hitro zamenjala vročina, ki nas je spremljala vseh pet dni. Prvi postanek je sledil na Kozjaku pri Motniku. Martin, ki nas je spremljal s kombijem, je na prelazu že pripravil okrepčilo, narezal nekaj za pod zob in napolnil bidone. Za dobro voljo je poskrbel še s harmoniko. Nekaj melodij je bilo ravno prav, da so bili naslednji kilometri nekoliko lažji.
Naslednja postanka sta bila pri Komendi in v Škofji Loki. Tam smo v senci velike lipe v slaščičarni srečali Ceneta Prevca, ki je prav takrat po Sloveniji predstavljal svoj humanitarni projekt. V lokalu, ki ga vodi, smo nazdravili drug drugemu, izmenjali nekaj vtisov in spet zavrteli pedala.
Lačen kolesar ni zahteven gost
Ko smo se peljali skozi Poljansko dolino, je sonce že pošteno pripekalo. Iz Žirov smo zagrizli še v zadnji večji vzpon čez Govejk. Večina ceste je šla skozi gozd, zato je bilo precej prijetneje kot na odprtem. Na vrhu prelaza, po katerem se uradno vstopi v Primorsko in po katerem je nekoč šla rapalska meja, je bilo razpoloženje že odlično. Ko je cilj blizu, so tudi šale vedno boljše.
Po dolgem spustu smo prispeli v Idrijo. Večerja v hotelu z Michelinovim krožnikom je bila dobra, čeprav smo pričakovali kakšen odtenek več. A lačen kolesar ni zahteven gost. Okus smo zato popravili z dobro primorsko buteljko. Za nami je bilo približno 130 kilometrov in skoraj pet ur čiste vožnje.
Prišli do Vipavske doline
Naslednje jutro nas je pričakala prijetna svežina. Vožnja ob Idrijci proti Idrijski Beli je bila ena najlepših na celotni turi. Smaragdna reka, malo prometa in občutek, da cesta teče z reko. Vzpon proti Zadlogu je minil skoraj neopazno, saj gre večinoma po gozdu. Zadloška planota je povsem drugačen svet – odprta pokrajina, mir in le redki avtomobili. Od tam smo nadaljevali proti Črnemu Vrhu in čez Col, na katerem se pred obiskovalcem nenadoma odpre Vipavska dolina. Skoraj tako hitro kot razgled človeka zadene tudi vročina.
Pri Vrhpolju smo se ustavili na kraju, v katerem naj bi rimski cesar Teodozij pred bitko pri Frigidu leta 394 molil za zmago. Prav ta bitka je dokončno odločila o prevladi krščanstva v rimskem imperiju. Pogosto se ne zavedamo, kako velike zgodovinske zgodbe so se zgodile v naših krajih in tam, kjer danes brezskrbno vrtimo pedala. Ker v Vipavski dolini ne gre brez vina, smo obiskali še najstarejšo zadružno vinsko klet v Sloveniji, ustanovljeno leta 1894. Poskusili smo avtohtoni sorti zelen in pinelo, nekaj steklenic je romalo tudi v spremljevalni kombi.
Dobra organizacije je polovica uspeha
Sledil je vzpon na Kraški rob. Višinci sami po sebi niso bili najtežji, veliko več težav je povzročala vročina. Na prvi kraški domačiji smo poiskali senco kamnite hiše in ponovno napolnili bidone.
Kosilo v Lipici nam je uredil Ernest. Pri takšnih turah je dobra organizacija skoraj polovica uspeha. Za kolesarja je težko najti boljše kosilo od dobre pašte. Od tam je glavno besedo začela dobivati malvazija, ki nas je spremljala skoraj do konca poti.
Iz Lipice smo za kratek čas zavili še v Italijo in se peljali skozi slovensko zaledje Trsta. Nato proti Črnemu Kalu in še enemu vročemu vzponu. Prav nam je prišla senca pod viaduktom drugega tira, v kateri smo si privoščili nekaj minut počitka, pijačo, prigrizek in uživali ob harmoniki.
Zahtevnejše poti so lepše
Pot proti Rakitovcu in čez planote Čičarije nam v vročini ni bila najbolj všeč. Marsikdo je razmišljal, da bi bilo po glavni cesti do Buzeta precej lažje. Toda prav zato gremo skupaj na takšne ture – da poiščemo drugačne poti. Tiste, ki so zahtevnejše, a na koncu tudi veliko lepše.
Večer nas je pričakal v Motovunu, ki je postal naša baza za naslednje tri dni. Tisti dan se je na števcu nabralo skoraj 140 kilometrov in več kot šest ur in pol čiste vožnje … In mimogrede, sliši se »kul«, vožnja po treh državah: Slovenijo, Italijo in Hrvaško.
Čas tudi za kopanje v morju
Tretji dan je bil namenjen morju. Mimo Grožnjana smo se po razgibani istrski pokrajini spustili proti Novigradu. V senci obzidja umetniške vasice Grožnjan je prijal radler, sledilo je kopanje v morju. Popoldne smo namenili obisku ene od istrskih vinskih kleti. Malvazije različnih slogov je bilo dovolj za vse okuse. Čeprav smo načrtovali nekoliko lažji dan, je števec spet pokazal dobrih sto kilometrov.
Četrti dan je bil namenjen Učki. Že ovinek stran od Buzeta proti Sloveniji in ponoven vzpon na planoto Čičarija sta bila zaradi vročine zahtevna, potem se je cesta spet postavila pokonci. Kdor pozna vzpon na Učko z opatijske strani, bo presenečen, kako drugačna je ta cesta. Veliko težja proga. Dolga, strma in brez veliko ovinkov, ki bi razbili ritem.
Trenutki, ki se zapišejo v spomin
Vsak je vzpon odpeljal po svoje. Nekateri z enim postankom, drugi z več. Ko cesta zavije v gozd, postane vse skupaj precej prijetnejše. Zadnjih nekaj kilometrov do Vojaka mine veliko hitreje, na vrhu vse poplačajo že razgled in čestitke prijateljev za opravljeno. Kvarner, Istra in ob lepem vremenu tudi pogled proti slovenskim Alpam so čudoviti. Prijetno presenečenje ob tem so predstavljali še češke dijakinje in nekaj dijakov, ki so se pod razglednim stolpom ravno opevali in zapeli nekaj svojih ljudskih pesmi. Takšnih trenutkov ne načrtuješ, a se zapišejo v spomin.
Po spustu do prelaza smo se ustavili na zasluženi pijači. Večina je naročila pivo, drugi radler, natakar je ob tem pripomnil, da bi bilo vendar lepše, če bi vsi pili enako – pivo. Spet sta sledila krohot in nekaj zbadanja.
Za nami je bilo še enkrat približno 130 kilometrov in približno 2.500 višinskih metrov. Spet zavidljivo za rekrativce. Večerja v Motovunu je zato še posebej teknila. Tartufi pri regeneraciji sicer ne pomagajo veliko, a so odlična začimba dneva. Pohvaliti velja tudi mlado makedonsko ekipo, ki vodi hotel. Gostoljubnost je bila odlična, le cene v Istri so večinoma precej podivjale.
Večji del poti domov s kombiji
Zadnji dan, 30. maja, smo večji del poti proti domu opravili s kombiji. Za konec je sledila še panoramska in paradna vožnja po Savinjski dolini do Gostilne Oštirka, v kateri so nas že čakali domači. Ob dobrem kosilu smo strnili vtise in ugotovili, da je za nami še ena odlična tura.
Takšna potovanja niso tekmovanje. So priložnost, da spoznaš nove kraje, prevoziš ceste, po katerih sicer ne bi nikoli šel, in da pet dni preživiš v dobri družbi. Utrujenost mine hitro, zgodbe ostanejo.
BORUT BATAGELJ
Prijavite se na e-novice in bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega okolja.
