POTOPIS: Dežela vzhajajočega sonca
V Novem tedniku to poletje potujemo v akciji Navdušite nas s potopisom in izbiramo avtorje najboljših popotniških zapisov. Po Japonski nas je popeljala Katja Arh Kos.
Bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega lokalnega okolja.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Potovanje na Japonsko je bilo naše družinsko potovanje, pri čemer smo združili vse pomembne obletnice v zadnjih dveh letih. Nanj smo se odpravili v lastni režiji. Začelo se je zgodaj zjutraj na dan žena leta 2025. Z dunajskega letališča smo odleteli do Helsinkov, v katerih nas je čakalo presenečenje. Naš let do Tokia je bil odpovedan. Nov let smo dobili naslednji dan popoldne.
Dobili smo hotel na letališču in hrano, a ostali brez prtljage. Nepričakovan postanek smo izkoristili, da smo se z vlakom zapeljali v središče mesta. Nakupili smo nekaj osnovnih higienskih potrebščin in se podali na nočni sprehod po središču Helsinkov.
Naslednji dan je šlo vse gladko in po urniku. Dvanajsturni let do Seula, štiri ure čakanja in potem še dve uri leta do Tokia. Po treh dneh smo končno prispeli na ciljno destinacijo. Z letališča smo potrebovali še uro in pol z vlakom do okrožja Shinjuku ter približno dvajset minut hoje do hotela. Ta je bil minimalističen, a lep in higienski.
Od Tokia do Kjota
V Tokiu smo izgubili dan in pol. Po kratki noči smo vstali zgodaj, ker smo imeli rezerviran avtobus za Kawaguchiko, ki leži pod goro Fuji. Ta je bila zavita v meglo in oblake, iz katerih je neusmiljeno rosilo. To nas seveda ni ustavilo. Odločili smo se za dolg sprehod, si v uličnem tovornjaku privoščili juho ramen za kosilo in se z vlakom odpeljali do vznožja pagode Chureito. Nato je sledilo dvajset minut slikovite hoje in premaganih 398 stopnic. Načrtovana je bila sicer krožna panoramska pešpot, a smo zaradi vremena načrte malo prilagodili. Razgled je bil sicer veličasten, a gora Fuji se je vztrajno skrivala v oblakih.
Zadnji dan v Tokiu smo si ogledali zgodovinski muzej in se sprehodili po parku Ueno. Tam so nasajene številne češnje in priprave na festival cvetočih češenj so bile v razmahu. Pozdravile so nas že tudi prve redke cvetoče češnje.
Popoldne je bil čas za premik z vlakom Shinkansen v Kjoto. Navdušeni smo bili nad organizacijo in redom ter predvsem nad hitrostjo, ki v notranjosti vlaka sploh ni opazna. Rezervirali smo si sedeže ob oknu, in sicer na tisti strani, na kateri naj bi se videla gora Fuji, ampak je bilo še vedno oblačno.
V Kjotu smo se najprej z dvigalom zapeljali do razgledne ploščadi Kjotskega stolpa. Nato smo se s podzemno železnico odpeljali v središče mesta, v katerem smo bivali v tradicionalnem japonskem gostišču, ki se mu reče ryokan. Dve postelji sta bili navadni, dve t. i futon – na tleh.
Spat smo šli pozno, a je bila polovica družine pokonci že ob šestih zjutraj. Z enim od sinov sva po nasvetu popotnikov na spletu že zgodaj zjutraj, še pred zajtrkom, naredila prvih 3,5 km, da sva fotografirala znamenito pagodo Yasaka in stopnice v Kjotu še pred gnečo. Po zajtrku smo si ogledali tempelj Kiyamzu-dera in se malo sprehodili po Kjotu. Točno opoldne smo imeli rezervirano uro za preoblačenje v kimono. Približno pol ure smo se potem oblečeni v kimone in v japonkah sprehajali po Kjotu. Sledili sta ceremonija priprave čaja in degustacija japonskih slaščic.
Za konec dneva smo si privoščili odlično večerjo v eni redkih restavracij z zmernimi cenami v središču Kjota.
Naslednji dan smo se po zajtrku z avtobusom odpeljali v Arashyamo, v kateri smo si najprej ogledali bambusov gozd in park.
Sveta gora in priljubljena romarska pot
Nazaj smo se peljali z vlakom do postaje Kjoto, pri čemer smo se povzpeli na vrh vrta Sky Garden. Ta vrt ponuja dih jemajoče razglede. Potem smo se z lokalnim vlakom odpeljali do vznožja svete gore Inari. Podali smo se po približno štiri kilometre dolgi romarski poti Tisoč vrat Torii – Senbon Torii. V resnici je vrat približno deset tisoč in ogromno stopnic. Krožna pot se vije pod tisoči oranžnimi vrati do vrha in nazaj do vznožja. Gre za romarsko pot s številnimi oltarji in kamnitimi lisicami z rdečimi slinčki. Omenjena vrata predstavljajo prehod v duhovni svet, lisice so glasniki boga Inarija, boga plodnosti, riža, čaja, kmetijstva in industrije.
Pozno popoldne smo se vrnili v hotel in si večerjo privoščili v isti restavraciji kot prejšnji dan.
Po dobro prespani noči na futonu in po zajtrku smo se z lokalnim hitrim vlakom odpeljali v Naro. Ogledali smo si še en tempelj in se sprehodili po glavni ulici. Potem smo zavili v park, v katerem kraljujejo srne. In to take, ki se priklanjajo v zameno za brikete. Kupili smo nekaj paketkov briketov in uživali, dokler nas ni pregnal dež in smo se vrnili v Kjoto.
Za večerjo je sledila še ena nova izkušnja japonske kuhinje. Jedli smo okonomiyaki – nekakšno palačinko z mesom in zelenjavo. Jed je bila postrežena na vroči plošči sredi mize.
Zadnje jutro v Kjotu je bilo hladno in deževno. Zaradi dežja smo se morali odločiti za nekaj prilagoditev, nekaj načrtovanih ogledov je žal odpadlo, med drugim ogled templja Kinkaku-ji z znamenito zlato streho.
Hirošima, Himeji in Osaka
Z lokalnim hitrim vlakom smo se iz Kjota peljali do postaje Shin-Osaka in s Shinkansenom do Hirošime, v kateri nas je končno pričakalo sonce. Tramvaj nas je pripeljal čisto pred hotel, v katerem nas je popolnoma očarala soba v 22. nadstropju z ogromnim panoramskim oknom in razgledom na mesto.
Ker stoji hotel v neposredni bližini kraja eksplozije atomske bombe, smo si ogledali še Atomic Bomb Dome, edino ohranjeno stavbo kot opomin na katastrofo pred osemdesetimi leti. Sprehodili smo se še skozi Park miru in Otroški park miru.
Pravo odkritje v Hirošimi je bila majhna lokalna restavracija, v kateri je bila kuhinja osrednji odprt prostor, hrana pa je bila nadvse okusna in cenovno ugodna.
Naslednje jutro v Hirošimi je bilo sveže in vetrovno, okoliške griče je ponoči pobelil sneg.
Plavajoča vrata in sveta gora Misen
S tramvajem smo se odpeljali do trajektnega pristanišča na otok Miyajima, nato s trajektom na otok. Najprej smo si ogledali plavajoča vrata Icukušima Shrine. Ko je plima, so vrata v vodi in je videti, kot da lebdijo, ob oseki se je do njih možno sprehoditi. Sprehodili smo se ob obali in si od zunaj ogledali še tempelj, prav tako zgrajen na vodi.
Po kratkem vzponu in približno uri stanja v vrsti smo se z gondolo zapeljali na zgornjo postajo gondole na sveti gori Misen. Čakal nas je še polurni pohod do vrha. Večinoma po ozkih stezicah in številnih stopnicah. Že med vzponom, a predvsem na vrhu, smo bili nagrajeni s čudovitim razgledom na japonsko notranje morje. Vrh gore Misen je eno od dvanajstih mest na Japonskem z najlepšim razgledom.
Od muzeja miru do gradu Himeji
S trajektom smo se vrnili na celino in potem z vlakom potovali do muzeja miru v Hirošimi. Muzej prikazuje Hirošimo pred bombardiranjem in po njem ter nosi močno sporočilo: »Nikoli več orožja za množično ubijanje!« Muzej je res vredno videti, a ni za občutljive, saj so fotografije precej nazorne.
Na večerjo smo spet šli v isto lokalno restavracijo kot prejšnji dan. Naslednji dan smo Hirošimi pomahali v slovo in se s kultnim Shinkansenom Hello Kitty zapeljali do Himejija.
Po kratkem sprehodu se nam je odprl pogled na veličasten grad Himeji. Je eden od sedmih gradov na Japonskem, ki ni bil nikoli uničen, ne v vojni, ne v požaru, ne v potresu. Zgrajen je bil izključno za obrambo, a nikoli ni bil napaden. Še Američani, ki so popolnoma uničili mesto, so grad pustili pri miru.
Po ogledu gradu smo si v še eni lokalni mini restavraciji privoščili kari. Potem smo si ogledali še grajske vrtove in se tik pred dežjem vrnili na železniško postajo, od koder smo se z ekspresnim lokalnim vlakom odpeljali do Osake.
Najprej smo poiskali hotel v bližini postaje. Tokrat smo imeli dve povezani dvposteljni sobi v 25. nadstropju. Razgled ni bil niti približno tako lep kot v Hirošimi. Po kratkem počitku smo se povzpeli na Umeda Sky Building. Do 35. nadstropja in še po tekočih stopnicah do razgledne terase. Žal je deževalo, zato razgled ni bil tako lep.
Imeli smo tudi zelo pozno večerjo. Tokrat smo jedli v restavraciji tempura.
V Osaki smo si naslednji dan privoščili malo bolj umirjen dan. Dolgo smo spali in se potem podali v lov na zajtrk. Po kombinaciji zajtrka in kosila smo si ogledali grad Osaka in si privoščili znane kroglice iz Osake – takoyaki. To so pečene kroglice iz redkega testa, ki jih Japonci pečejo v posebnih modelčkih. Dodajo jim hobotnico in zelenjavo.
Popoldne smo si ogledali akvarij v Osaki in bili navdušeni. Navdušenje je hitro skopnelo, ko smo iskali hrano in povsod naleteli na dolge vrste. Prepozno smo ugotovili, da brez rezervacije ne bo nič. Lačni in prezebli smo tavali od restavracije do restavracije in nazadnje jedli večerjo iz supermarketa, pogreto v mikrovalovki.
Želeli smo raziskati nočno življenje v Osaki, zato smo se odpravili v okrožje Dotonburi, v katerem je kljub pozni uri vladala neznosna gneča.
Naslednje jutro v Osaki je bilo vreme za slovo spet mrzlo in vetrovno. S Shinkansenom smo se odpeljali nazaj v Tokio. In tokrat smo imeli srečo, saj smo končno dočakali razgled na goro Fuji. Posneti eno lepo fotografijo z vlaka, ki pelje skoraj tristo kilometrov na uro, je umetnost.
Spet Tokio in pot domov
V Tokiu smo tokrat najeli apartma, opremljen z mini kuhinjo in osnovnimi potrebščinami. Po vselitvi je sledil obisk muzeja samurajev in ninj. Oblekli smo se v samuraje in naredili nekaj lepih posnetkov. Potem smo prisluhnili vodiču, ki nam je razložil zgodovino Japonske in samurajev.
Po večerji smo se povzpeli še na Tokio Sky Tree. Občudovali smo prekrasen nočni razgled na Tokio, a gneča je bila prehuda za moj okus.
Naslednji dan smo preživeli vsak po svoje. Fanta sta rezervirala kolesi in se podala na kolesarski izlet, jaz sem obiskala kolege iz službe, mož je počival v apartmaju.
Zvečer smo bili povabljeni na večerjo v japonsko restavracijo, v kateri smo jedli »slow food« po japonsko v družbi domačinke. To je tista pristna izkušnja Japonske.
Na predzadnji dan potovanja smo spet obiskali park Ueno, saj smo upali, da se je v preteklem tednu razcvetelo še več češenj. Žal so se na popolnoma razcvetele šele po našem odhodu. Peš smo se podali do nakupovalnega središča Shibuya, v katerem sta nas pričakala kaos in neznosna gneča. Že če smo hoteli čez cesto, smo morali stati v vrsti. Nakupili smo nekaj spominkov in pobegnili iz gneče, kolikor hitro smo lahko.
Čas je minil prehitro, zbudili smo se v zadnje jutro v Tokiu in napočil je čas za slovo od prelepe Japonske.
Ker smo imeli let šele zvečer, smo se dopoldne sprehodili po Asakusi in si ogledali še dve predmestji Tokia, Cibo in Sakuro.
V Chibi smo se z enotirno železnico peljali do obale. Med drugim smo se sprehodili ob obali in po parku.
Nato smo se z vlakom zapeljali do mesteca Sakura. Tam smo si želeli ogledati bivališča samurajev in vrtove. A smo bili nekaj minut prepozni za zadnji vstop v muzej na prostem. Zato smo nekaj fotografij naredili od zunaj in se po samurajski poti skozi bambusov gozd in ob reki sprehodili nazaj do železniške postaje. Nato še z vlakom nazaj v Chibo pobrat prtljago ter potem z vlakom na letališče Narita. Pozno zvečer smo se vkrcali na letalo in pomahali Japonski v slovo. Noč smo preživeli na letalu. Najprej trinajst ur do Helsinkov, štiri ure na letališču, dve uri in pol leta do Dunaja in približno tri ure vožnje domov.
Za konec
Japonska je lepa in organizirana. Od turistov domačini pričakujejo vljudnost, prilagajanje pravilom in nekaj osnovnih japonskih fraz. V javnosti si ne smeš obrisati nosu. Večina ljudi še vedno nosi maske. Ne smeš jesti med hojo. Na vlakih in svetih krajih se je prepovedano pogovarjati po telefonu ali govoriti preglasno. Priporočljivo se je že doma naučiti uporabljati palčke ali imeti s seboj potovalni pribor. Japonci so vljudni, spoštljivi in nikamor se jim ne mudi.
Javna stranišča so povsod, osemdeset odstotkov jih ima ogrevano desko, gumbe za umivanje intimnih predelov in gumb za zasebnost. Večinoma ni košev za smeti in papirja za brisanje rok. Nujna je brisačka, ki jo nosiš s seboj.
V dveh tednih smo vsak dan naredili približno dvajset tisoč korakov, kar znese približno petnajst kilometrov. Rekord je dvaindvajset prehojenih kilometrov v enem dnevu.
Čeprav smo v Tokiu izgubili dan in pol in čeprav je bilo na začetku slabo vreme, smo videli vse, kar smo želeli, in še več. Hotele, prevoze in večino dejavnosti smo rezervirali po spletu. Potem smo se sproti prilagajali vremenu, počutju in željam.
Bilo je krasno, fizično naporno, a vredno vsake boleče mišice. Zagotovo se bom še vrnila.
KATJA ARH KOS
Prijavite se na e-novice in bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega okolja.
