Osebni arhiv

Sodeloval je pri projektiranju najvišje stavbe v državi, stolpa Kristal v Rogaški Slatini. Zasnoval je zunanje dvigalo pri Stari grofiji v Celju, ki s pomočjo ogledal ustvarja posebno iluzijo. Pripravil je tudi rešitev za novo razstavišče v celjski Stari grofiji. Številne njegove zamisli so bile nagrajene doma in v tujini. Za omenjeno »zrcalno« dvigalo bo v začetku oktobra prejel evropsko arhitekturno nagrado Iconic Awards 2025, saj je med zmagovalci v svoji kategoriji. 

Med vašimi zadnjimi odmevnejšimi projekti je sodelovanje pri projektiranju stolpa Kristal, ki je precej razdelil ljudi. Kako gledate na to, da arhitektura vzbuja takšne polemike?

Nerodnost sodobne arhitekture je, da je velikokrat odtujena od splošnega javnega mnenja in rabi dodatno pojasnjevanje o svojem pomenu. Če se ljudje na mojo arhitekturo odzovejo polemično, pomeni, da je opažena. Vsaka spontana razprava je pravzaprav dobra ocena arhitekture.

Andraž Purg

Trenutno obisk Kristala presega pričakovanja. Kaj, če bo čez leta zanimanje upadlo? Kaj v tem primeru storiti s takšno izjemno razsežno gradnjo?

Kot arhitekt rad iščem priložnosti za izboljšanje prostora in skupnosti in če ne bi verjel tudi v vizionarsko moč arhitekture, ne bi sodeloval pri projektu. Verjamem, da se je stolp Kristal uspešno vključil v okolico in krepi uporabniško izkušnjo, postal je del identitete kraja in bo kot prostorska ikona zdržal preizkus časa. Vedno se bo našla vsebina za takšno arhitekturo.

Eden od vaših projektov je snovanje zunanjega dvigala pri Stari grofiji v Celju. Slednje ustvarja posebno iluzijo s pomočjo ogledal. Kako ste prišli do te zamisli?

Zaradi zahtevnega okolja in pomembnosti kulturnega spomenika Stare grofije se je rešitev kar sama ponudila. Oblikovanje dvigala upošteva proporcionalne značilnosti neohistorične stavbe ter zagotavlja, da nova struktura ni prekomerna ali neprimerna v primerjavi s starejšo stavbo.

Zrcalna fasada omogoča, da se nova grajena struktura vizualno poveže s stavbami in skuša ustvariti občutek nadaljevanja med starim in novim ter zmanjšuje vizualno obremenitev, ki bi jo v takem okolju lahko povzročila sodobna arhitektura.

MOC

Zrcalno dvigalo lahko deluje kot most med preteklostjo in sedanjostjo, kar omogoči dialog med različnimi arhitekturnimi slogi. Občutek je čaroben in dvigalo je v javnosti večinoma lepo sprejeto. Opaženo je tudi v stroki. 7. oktobra se bom udeležil podelitve evropske arhitekturne nagrade Iconic Awards 2025, saj je »zrcalno« dvigalo med zmagovalci v svoji kategoriji.

Med vašimi nagrajenimi dosežki je med drugim prezentacijski paviljon na Glavnem trgu v Celju. Kaj vas je vodilo pri razmisleku, kako arheološko dediščino predstaviti v urbanem okolju?

Mesto arheoloških ostankov je bilo izziv za ohranjanje in predstavitev arheoloških ostalin in situ. Pomembno mi je bilo, da je gradnja vključena v ulični niz in ohranja njegove značilnosti. Še posebej prav se mi zdi, da smo uspeli zgraditi zračen prostor, ki postavi arheologijo v izložbo. Arheologija je tam na ogled ves čas, 24 ur na dan, in tako bogati del javne podobe celjskega Glavnega trga.

Arhiv NT/Sherpa

Evropska komisija in Europa Nostra kot vodilna evropska organizacija na področju kulturne dediščine sta paviljon na Glavnem trgu prepoznali kot dober primer prezentacije arheologije, ki uspešno osvešča prebivalce in turiste o preteklosti Celja.

Po naročilu Pokrajinskega muzeja Celje ste pripravili rešitev za novo razstavišče v Stari grofiji. Ste zadovoljni s tem, kako napreduje urejanje?

To je zame poučna zgodba, a ne bo ponovila želenega uspeha paviljona na Glavnem trgu. Konceptualno rešitev ni bila dobro premišljena. Kot arhitekt sem bil povabljen k sodelovanju naknadno, ko je bila prostorska postavitev že zastavljena. Zato ne morem bistveno doprinesti k odlični predstavitvi dragocene arheološke najdbe. Ko bo projekt končan, bo čisto korekten, a žal samo to.

Kot otrok sem rad risal stripe in letala. Rad sem imel zgodovino in rad sem popravil kakšno kolo, začel sem se zanimati za tehnologijo.

Med vašimi projekti, za katere pravite, da se niso povsem posrečili, so biseri na Trgu celjskih knezov. Bila je celo ideja, da naj bi ta trg prenovili. To še drži?

Kar zadeva zasnovo, so bili biseri eden mojih najmočnejših projektov, vizionarski za tisti čas, a žal izvedba temu ni sledila. Trg nima želene reprezentativnosti, glede na to, da gre za javni prostor pred občinsko stavbo.

Veliko ljudi je nezadovoljnih z videzom. Bila so tudi obdobja, ko so trg oblastniki celo sabotirali in so spodbujali vandalizem, a trg nekako še kar živi.

Arhiv Novega tednika/Sherpa

Leta 2016 smo že podpisali pogodbo o prenovi Trga celjskih knezov, a je delo zastalo, načrti so šli v predal in tam še vedno čakajo, da bo župan, katerikoli pač že, ugriznil v to kislo jabolko.

Kako odzivi ljudi na vaše delo vplivajo na sledenje vaši začrtani poti?

Javno mnenje mi je zelo pomembno in rad polemiziram s širšim občinstvom. Laično občinstvo se na novosti velikokrat odzove intuitivno in bolj iskreno. Večje preglavice imam s tako imenovanimi strokovnjaki, ki so naučeni v eni »strokovni« maniri in jih nova iskanja zmedejo. Ne upajo se prepustiti svojim občutkom in bolj stavijo na prisvojena znanja ter na splošno sprejeto doktrino.

S svojimi projekti ste pomemben soustvarjalec identitete in utripa nekega okolja. Je to velika odgovornost?

Vsaka arhitektura mora imeti predvsem uporabno vrednost. Če uspe še soustvarjati identiteto kraja in sčasoma postane izkaz svojega časa, je zame soustvarjanje urbanega okolja prej privilegij kot breme.

Osebni arhiv

Kako ocenjujete prostorski razvoj Celja?

Celje je po drugi svetovni vojni doživelo velik urbani razvoj. Tudi ko se je Slovenija osamosvojila in smo prešli na tržni sistem, je Celje naredilo hiter prehod in ni bilo večjih gospodarskih pretresov. Res je, da so bile razvojne spremembe bolj odgovor prostega trga, nista jih neposredno vodili politika in stroka. To se danes pozna pri mestni podobi. Ampak glede na dober strateški položaj bo Celje vedno raslo. Mesto nas bo vse preživelo.

Glede na dober strateški položaj bo Celje vedno raslo. Mesto nas bo vse preživelo.

Kakšni so vaši pogledi na spremembe v starem mestnem jedru. Kar nekaj starih javnih stavb dobiva nove vsebine? Kajuhov dom, vila z oskrbovanimi stanovanji …

To so vsebine, ki mestno jedro zelo bogatijo. V neposredni bližini pravkar projektiramo obnovo stare zapuščene ekonomske šole za potrebe Univerze Maribor. Vanjo se bo preselila fakulteta za logistiko. Malo višje se bo v pritličje Ljudske posojilnice, ki je bila zgrajena po načrtih arhitekta Jožeta Plečnika, preselila ena od bank. Skratka, Vodnikova ulica bo še kako živa.

In obnova starih stavb v zasebni lasti? Do tega ste včasih tudi kritični?

Zasebne naložbe ne morejo prevzeti strateške politike razvoja starega mestnega jedra.

Bolj sem kritičen do občinske politike, še posebej do občinskega podjetja Nepremičnine. To ima v lasti velik stanovanjski fond in bi moralo bolj razvojno upravljati svoje nepremičnine, usmerjati bi moralo prostorski razvoj starega mestnega jedra.

Zasebne naložbe ne morejo prevzeti strateške politike razvoja starega mestnega jedra. Razumljivo je, da zasebniki stremijo k čim lažjim in hitrejšim rešitvam, ki so odvisne tudi od njihovih ekonomskih virov. Imamo pa v Celju zasebnega vlagatelja Petra Merkscho, ki sistematsko kupuje in strateško vlaga v stare stavbe v mestnem jedru. Njegove prenove starih stavb so res vzorne in zasluži vsa priznanja.

V mestu se spreminja parkirni režim. Število parkirnih mest na nekaterih parkiriščih bo manjše, parkiranje je ponekod dražje. Kako bo to vplivalo na utrip v mestu?

Lokalne trgovine in restavracije se bodo gotovo soočile z zmanjšanim številom gostov, kar bo vplivalo na njihovo poslovanje.

Po drugi strani se bo obseg območij za pešce povečal, kar lahko privabi več obiskovalcev in poveča zanimanje za kulturne in družbene dejavnosti.

Ne poznam vseh sprememb parkirnega režima, a bo nova prometna ureditev gotovo prinesla neke izzive. Če bo promet upravljan pravilno, lahko pripomore k izboljšanju kakovosti življenja in urbanega okolja. Pomembna bosta spremljanje odziva skupnosti in prilagoditev politik, da bo doseženo ravnovesje med potrebami prebivalcev, obiskovalcev in trgovanja.

Dolgotrajno sprejemanje občinskega prostorskega načrta (OPN) marsikateremu občanu ali vlagatelju povzroča sive lase. Kaj pravite o tem?

Celje je po vseh prostorskih definicijah dovolj veliko mesto z odlično lego v širšem prostoru, da vztrajno raste in stremi k razvoju.

Ker mesto še vedno nima OPN, ki pomaga usklajevati interese različnih vpletenih, vključno s prebivalci, podjetniki, z vlagatelji in oblastmi, so pravila in predpisi za gradnjo in rabo zemljišč nejasni.

To pri vlagateljih in prebivalcih zbuja negotovost. Veliko je tudi špekulacij in iskanja črnih lukenj – tako pri vlagateljih kot tudi pri politiki. To je strateško slabo za urbanistični razvoj mesta.

Vaša zamisel je bil viseči most, ki bi vodil z Miklavškega hriba na Stari grad. Zdaj se omenja, da naj bi mesto z gradom povezovala vzpenjača. Se vam to zdi dovolj izvirno?

Vzpenjače so smiselne, če se pot začne v središču mesta, kot na primer v Ljubljani in Gradcu. Za vzpenjačo bo treba razriti precej zaščitenega gozda. Tudi ureditve izstopne postaje na gradu si ne predstavljam brez večjih posegov v historični spomenik in pomembno veduto Celja.

Študij arhitekture me je pritegnil, saj je vključeval različna področja, kot sta umetnost in inženirstvo. Arhitekt ima tudi širok spekter možnosti v karieri. Izbira študija arhitekture zame ni bila težka.

Govori se tudi o gondoli, kar je še bolj nesmiselno, saj bi bila pot kratka, in tudi ta bi precej spremenila vizualno značilnost Celja z gradom. Viseči most se mi zdi boljša ideja.