Šimen Zupančič in osebni arhiv

Celjanka Zinka Puhan že od nekdaj obožuje ročna dela, v svet pletenja, kvačkanja in šivanja jo je še kot deklico popeljala mama v rodnem Šentjurju. Ta ji je tudi sešila prvo punčko in še zdaj se natančno spomni, kakšna je bila.

Letos je za Unicef pod Zinkinimi spretnimi prsti nastala punčka Alme Karlin, pridružila sta se ji še celjski fotograf Josip Pelikan in slikarka Ivana Kobilca. Ustvarjanje – sogovornica tudi rada peče piškote, kuha posebne marmelade in piše – ji je zelo pomagalo, ko je leta 2007 zbolela in ji zdravniki niso dali veliko upanja, da bo še dolgo živela. Začutila je, da mora misli usmerjati drugam, predvsem v to, kar jo veseli.

Šimen Zupančič in osebni arhiv

Darilo je lepše, če ga narediš sam

»Vedno se mi je zdelo veliko lepše darilo, ki ga sam narediš,« razlaga Zinka Puhan, ki je bila sicer do invalidske upokojitve zaposlena kot geodetinja. Rada je imela svoj poklic in zelo rada je delala z ljudmi, a ves čas je v njej živela tudi ljubezen do ročnega dela. Najprej je s kvačkanimi in šivanimi igračami razveseljevala hčer in sina, nato še vnuka in tri vnukinje ter tudi sosedove otroke.

Pod njeni rokami so nastajali medvedki, punčke, goske, muce, dojenčki in številne druge igračke. Za izdelavo punčk ima svoj kroj, ki ga včasih malenkost spremeni, glava in trup sta iz enega dela, posebej pa prišije roke in noge. »Tako mi je bolj všeč, ker te punčke lahko tudi sedijo.«

Šimen Zupančič in osebni arhiv

Napolni jih s polnilom za vzglavnike. Iz starega blaga, včasih je to njena bluza ali moževa srajca, jim sešije obleko, včasih jo tudi splete. Sledi izdelava obrazka. Oči izreže iz filca in jih našije, obrvi, ustnice in nos pa izveze. »Tudi naličim jih, jim pordečim lička in dam modrino nad oči, vsaka pa ima tudi svoj parfum,« se smeje. »Zelo uživam, ko jih delam, to niso navadne punčke, vsaka nosi v sebi delček mojega srca in ljubezni, od vsake se tudi poslovim, ko je čas, da odide.«

Šimen Zupančič in osebni arhiv

Punčka Alma Karlin za dober namen

V maju se je tako poslovila od Alme Karlin, Josipa Pelikana in Ivane Kobilce, ki jih je izdelala za Unicef. Doslej je zanje naredila že ducat punčk, »posvojitev« punčke stane 30 evrov, kar zadostuje za cepljenje enega otroka proti osmim nalezljivim otroškim boleznim v državah v razvoju. »To se mi zdi krasna priložnost, rada naredim kaj dobrega,« pravi Zinka. Idejo za Almo Karlin je dobila pri srednji vnukinji. Za njen govorni nastop o Almi Karlin sta namreč izdelali lutko.

Ideja za Josipa Pelikana, celjskega fotografa češkega rodu, se ji je porodila, ker se večkrat sprehodi mimo njegovega kipa in muzeja v bližini. V Celju pa imajo v njegov spomin tudi Pelikanovo pot na celjski grad, po kateri je rad hodil in naredil številne zanimive posnetke ruševin ter panorame mesta. Kot je Almi naredila kovček, je tudi njega opremila s fotoaparatom iz modelirne mase. Ker ima Zinka zelo rada tudi umetnost, je izdelala še Ivano Kobilco. Zdaj premišljuje, da bi ustvarila Ivana Cankarja.

Po navadi vsi občudujejo, kako spretno zna oživeti znane obraze, a v veliko veselje ji je izdelovanje punčk brez imena. Ko naredi obraz in jo obleče, jo začuti. Pričeska nastane čisto na koncu, ko s kvačko naredi lase. Pletenje kitk in čopki so v domeni vnukinjinih prstkov.

Šimen Zupančič in osebni arhiv

Marmelade in piškoti za prijatelje

Zinka v prostem času izredno rada ustvarja v kuhinji, predvsem rada peče in raziskuje, njeni recepti so nekaj posebnega. Poleg estetike ji je izredno pomembno, da doda manj sladkorja in več začimb. Pred leti, ko je začela kuhati marmelade, je za prijatelje ustvarila knjigo z naslovom Diši po praznikih; v njej je zbrala svoje recepte, dodala je še zgodbo o vsakem sadežu in kje ga je prvič srečala. Sin, ki je oblikovalec, ji je pomagal pri oblikovanju, izdelal je tudi nalepke za kozarčke.

Marmelade Lina pomenijo ljubezen in naravo ter imajo različne okuse, kot so jabolka in pasijonka, ingver in jagoda, malina in bela čokolada ... Naredila je celo tako iz bele in rdeče čebule.

Šimen Zupančič in osebni arhiv

Duhec Puhec in njegovi piškoti za vnuka

Zinka ima poleg treh vnukinj, ki so velike oboževalke njenih punčk, vnuka, ki že študira. Ta je zelo rad poslušal njene pravljice, ki si jih je morala izmišljevati. Tako je napisala knjigo Skrivnostni prebivalec graščine Ravnice, o duhcu Puhcu, ki je oboževal piškote, in njegovi prijateljici duhki Puhki. Seveda je izdelala njuni lutki, a ji je Duhka na eni od šol »pobegnila«. Zinka je namreč s knjigo obiskala nekaj celjskih osnovnih šol in vrtcev. Knjiga je primerna tudi za dislektike.

Pred petimi leti se je odločila še za kreativno pisanje. »Tako se zaposlim tudi umsko,« se smeji. Pisatelj Bojan Bizjak, ki vodi šolo kreativnega pisanja v okviru Lavričeve knjižnice iz Ajdovščine, je ob deseti obletnici šole v knjigi z naslovom Biseri iz Mrzle reke zbral 60 zgodb udeležencev, pet jih je napisala Zinka. Kadar pa sogovornica ne peče, kuha ali ustvarja, je na pohodu s svojo psičko Žižo, madžarsko vižlo. Najraje zavijeta po osamljenih poteh in občudujeta naravo.

Šimen Zupančič in osebni arhiv