Arhiv Lokalno.si

V Mladinskem salezijanskem centru (MSC) v Sevnici je laični misijonar, po stroki električar in sevniški čevljar Emil Stopar v sliki in besedi prikazal kraje daljne Angole, kamor je odšel 28. decembra lani razdeliti pomoč, ki jo je za to obubožano afriško deželo lani zbirala sevniška fara pod okriljem MSC. Podjetja iz regije in širše so darovala za cel zabojnik koristnih izdelkov, od materiala za elektrifikacijo do šiviljskih in čevljarskega stroja. »Redovnice pa so planile na izdelke Lisce, ki jih je prva izbrskala 80-letna profesorica iz Brazilije. Lisca je kvaliteta, mi je rekla, in bil sem ponosen na podjetje in na Sevnico«, je povedal Stopar.

Ker se je že prej z obiskom misijonov sestre Zvonke seznanil z razmerami in pozna mentaliteto domačinov, je vedel, da ne bo nobenega učinka od zbrane pomoči, če je ne bo v luki Luanda osebno razporedil po namenu. Ko je prispel tja, je presenečen ugotovil, da zabojnika ni bilo, a njegova vsebina je čakala v skladišču. »Vse sem pregledal in preštel. Manjkala sta samo dva zaboja s pijačo, kar ni za zameriti.« Nato je bilo potrebno poslati tovornjak s kablom od Elektra Celje za javno razsvetljavo v 2000 kilometrov oddaljeno Lueno, čevljarski material, darilo Kopitarne, pa v nekoliko bližjo Belgelo, a se je zaradi deževja in pokvarjenega tovornjaka misija zavlekla. » V juliju me spet pričakujejo. Vzpostavil naj bi čevljarsko delavnico in potegnil javno razsvetljavo, za katero smo skopali jarke. Obnovil sem električno napeljavo po objektih misijona, postavil nekaj zunanje razsvetljave v kakuaku, misijonarke pa so razporedile šivalne stroje in pripravljajo šiviljske tečaje,« je povedal Stopar.

V milijonski Luandi stane v trgovini 30 jajc 15 evrov. Rodovitna zemlja, ki rodi celo leto, ostaja neobdelana. Vode ima ta afriška dežela v nedrjih dovolj, a je treba pač narediti vrtino in potegniti cevi. Država ne investira ne v infrastrukturo ne v proizvodnjo hrane. Oblast je svoj cilj, izgnati Portugalce, dosegla, za lakoto in revščino lastnega ljudstva ji ni mar, pravi Stopar. Svoje poslovne priložnosti tam sedaj iščejo Kitajci in Brazilci. »Še so vidne sledi zapuščine nekdanjega portugalskega protektorata, ko je imela Angola vodovode, železnico in obdelano zemljo, tako da je ob kavi izvažala tudi hrano. Danes je vse opustelo, podeželje je skoraj neposeljeno,« nejevoljen, ker je videl toliko nepotrebne revščine, pove Stopar. Pravi, da so domačini sicer pridni, če so usmerjani, lastne motivacije pa nimajo.