Arhiv NTRC

Že v otroških letih je imel rad številke in če je matematika za mnoge nočna mora, je on neizmerno užival ob reševanju tovrstnih nalog. Ob tem je kazal veliko nadarjenost tudi za glasbo in se učil igrati klavir v celjski glasbeni šoli. Zgodaj je zmagoval na klavirskih tekmovanjih. V srednji šoli ga je pritegnil džez, začele so nastajati njegove lastne skladbe, zgoščenke, vrstili so se koncerti z različnimi mednarodno uveljavljenimi glasbeniki. Mnogi so na tihem upali, da bo izbral glasbeno pot, a so bile številke močnejše.

Dobre osnove

Po I. gimnaziji v Celju, kjer je bil zlati maturant, se je vpisal na študij finančne matematike na Fakulteti za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani in po končani prvi stopnji iskal nove priložnosti v tujini. Izbral je Švico, in sicer zaradi sorazmerno nizke šolnine ter bogate tradicije bančništva. V svetu bančništva, financ in naložb so namreč znanja, kot jih ima on, nepogrešljiva. Brez posebnih sprejemnih izpitov, sicer potrebnih za večino prijavljenih študentov, so ga v Zürichu sprejeli na osnovi odličnih ocen in priporočil iz Ljubljane. Ob tem Urban večkrat poudari velik pomen kakovostnih osnov, ki jih je pridobil v šolah v Sloveniji. Njegov magistrski študij je bil kombinacija matematike, statistike in financ, zato je na visoki tehnični šoli ETH predvsem nabiral znanje prvih dveh ved, v okviru univerze v Zürichu pa še tretje.

Ker je magistriral z odliko, so mu bila na široko odprta tudi vrata doktorskega študija, ki ga je želel opraviti. Med 250 prijavljenimi kandidati z vsega sveta je bilo izbranih sedem študentov z različnih področij financ. Urban se je lotil doktorata s področja finančne matematike oziroma kvantitativnih financ. Izbran je bil za delo na fakulteti, kjer je dobil 50-odstotno zaposlitev kot asistent, ob čemer je moral raziskovati in pripravljati doktorat. »Imeti moraš dobre ocene, priporočila, dobro magistrsko nalogo in vizijo, kaj bi raziskoval, da prideš med tiste, ki jim je to omogočeno,« pravi Urban, ki kljub zavidljivemu uspehu ostaja preprost in simpatičen mladenič, ki želi uspeti v akademski sferi, saj mu je všeč delo na univerzi. »Okolje je bilo vedno odlično, tudi ljudje, s katerimi sem delal. Nikoli nisem zasledil tekmovalnosti, vedno smo bili povezani, pomagali smo si. Raziskovanje je povezovanje. To je okolje odprtosti, različnih mnenj in kultur ter stremenja k istemu cilju, kar se mi je zdelo vedno privlačno.«

Raziskovanje in delo s študenti

50-odstotna zaposlitev na fakulteti je pomenila, da je lahko preostali čas v miru raziskoval in delal, kar ga je veselilo. Ob tem je vzel v zakup tudi to, da plača za švicarske razmere ni bila visoka. »Nekateri so se zato raje odločili za delo v industriji, kjer je plača resda višja, a so s tem izgubili svobodo raziskovanja, ki so jo prej imeli. Zame so bila leta mojega doktorata najlepša leta mojega življenja. Čeprav nisem imel veliko denarja, sem delal, kar sem želel, in sicer v krasnem okolju, obkrožen z vedoželjnimi ljudmi.«

Na fakulteti je s študenti izvajal vaje, v tretjem letniku je celo predaval, kar je bila zanimiva izkušnja. Bil je tudi mentor študentom pri diplomskih in magistrskih nalogah, pomagal jim je, če so se znašli v težavah, da so ustvarili dober izdelek, s katerim so imeli vstop na trg dela. Ob tem je raziskoval in pisal članke, v katerih je bilo treba odkriti nekaj novega, ter nato te prispevke objaviti v uglednih znanstvenih revijah. Ti članki so namreč osnova za doktorsko nalogo, v kateri jih je treba povezati v celoto. Zadoščajo trije, Urban je imel objavljene štiri. A kot ponovno skromno doda, pomembnejša je kakovost, ne količina.

Bančni sodelavec

Prav v raziskovanju vidi eno glavnih razlik pri delu profesorjev pri nas in v Švici. »Večina meni, da so profesorji na fakulteti zato, da učijo. To ni res, njihova prvenstvena naloga je, da raziskujejo in pišejo čim boljše članke, s čimer prispevajo k napredku znanosti, industrije, družbe v celoti. V Sloveniji morajo veliko več učiti in jim ne ostane veliko časa za raziskovanje, čeprav se uspešnost na koncu meri po tem, kje in koliko člankov je kdo objavil,« ugotavlja mlad strokovnjak, ki v teh dneh dela kot postdoktorski raziskovalec na fakulteti, ob čemer je še kvantitativni strateg v banki Credit Suisse. V njej je opravljal že pripravništvo in magistrsko nalogo napisal prav na osnovi stvari, ki jih je tam delal. A ob tem je spoznal, da ga bolj privlači univerzitetno okolje, zato se je odločil za doktorat. Avgusta lani, ko je bil že blizu konca doktorskega študija, ki ga je seveda končal predčasno, je ponovno začel delati v omenjeni banki, kjer lahko v prakso uvaja enega od projektov iz doktorata. »To je lepa priložnost za delo in tudi možnost, da še kaj zaslužim,« pove v smehu.

Treba se bo seliti

Tako bo do konca avgusta. Septembra bo pripravil kovčke in se preselil v Lozano, mesto v francoskem delu Švice na obali Ženevskega jezera. »Ponudb za službo je bilo nekaj, potem ko je univerza objavila, da sem doktoriral. A že na predzagovoru doktorata, ki ni bil javen kot zagovor, saj sem bil sam pred komisijo, me je eden od članov komisije, švicarski profesor hrvaških korenin Damir Filipović s priznane univerze EPFL v Lozani vprašal, ali bi me zanimalo postdoktorsko delo na tej univerzi. Bil sem navdušen, da bom imel možnost sodelovanja s takšnim vrhunskim profesorjem,« opisuje svojo odločitev Urban, ki meni, da bo, glede na to, da ga zanima akademska kariera, delo v Lozani odskočna deska za nadaljnjo uspešno poklicno pot. Veseli se novih izzivov, prizna, da mu bo težko le zaradi selitve iz Züricha, kjer si je ustvaril življenje, spoznal veliko ljudi in dobil prijatelje. »Spet bo treba začeti na novo,« ugotavlja, a veselje, da se mu odpirajo neverjetna nova obzorja, prevladuje nad skrbmi. »Mislim, da je v smislu lastnega razvoja dobro po nekaj letih zamenjati okolje. Kot raziskovalec moraš odkrivati nove stvari, zato se tega veselim. Odhod v Švico je bil velik preskok, zdaj bo lažje. Ko gledam nazaj, je bila to najboljša odločitev v življenju.«

Na EPFL bo zaposlen kot postdoktorski raziskovalec, ob čemer bo še vedno delal s študenti. »Delo bo podobno temu, kar sem že delal. Ne bom vodil vaj, pač pa bom predaval, imel bom več študentov, pomagal bom tudi kakšnim doktorskim študentom.« Na srečo je na tovrstnih univerzah angleščina tista, ki odpira vsa vrata, tako da se Urbanu niti morebitnih izzivov glede učenja francoščine ni treba bati.

Rad bi se vrnil med srčne ljudi

Pri izbiri nadaljnje poti se mu zdi pomembno tudi to, da ostaja v Evropi in da ni preveč oddaljen od doma. »Čim bolj pogosto skušam prihajati domov, kar je trenutno z dvema službama malo težje. To, da sem povezan z družino in s prijatelji, da smo še vedno v stiku in da smo si po sedmih letih življenja v Zürichu še vedno blizu, mi veliko pomeni. Tega nočem izgubiti. Vse življenje ne bi ostal v Švici,« razmišlja o prihodnosti. Zanimala bi ga profesura v Ljubljani, morda na fakulteti za matematiko in fiziko ali na ekonomski fakulteti. »Vedno sem imel preveč financ pri raziskovanju, da bi bil čisti matematik, in preveč matematike, da bi bil čisti finančnik, nazadnje sem veliko študiral statistiko. Povezoval sem ta področja in ravno ta interdisciplinarnost je način, s katerim bi lahko v raziskovalnem smislu doprinesel nekaj novega,« je prepričan.

Tudi na drugo stran velike luže ga ni mikalo oditi. V času doktorata bi moral za pol leta na izmenjavo v New York, štipendirala bi ga celo švicarska znanstvena fundacija, a je zaradi epidemije to splavalo po vodi. »Vsi so delali od doma, ni se mi zdelo smiselno, da bi zato šel v ZDA. Nikoli tudi nisem imel posebne želje, da bi se dolgoročno selil v Ameriko, mislim, da je življenje v Evropi lepše, bolj kakovostno za povprečne ljudi,« je prepričan. A ogleda New Yorka ni zamudil, ko je bil pred kratkim v bližini, saj si je za nagrado po zagovoru doktorata privoščil počitnice na enem od karibskih otokov.

A domače Celje je vedno na prvem mestu. Ga kaj moti, ko prihaja na obisk iz urejene Švice, in kaj tam najbolj pogreša? »Premalo se cenimo, čeprav delamo veliko stvari vrhunsko, česar se zavemo šele, ko gremo v tujino. Morda v Švici več delajo in več ustvarijo, a ob tem nimajo časa za življenje, družino. V življenju ni samo delo, tega se na srečo v Sloveniji bolj zavedamo. So stvari, ki jih ne moremo ovrednotiti, saj predstavljajo zadovoljstvo in srečo. V Švici pogrešam slovensko kulturo, odprtost, to, da so ljudje srčni, da jih čutiš, da dajejo neko energijo, da se znajo tudi napiti ... To velja za vse Slovane za razliko od nemško govorečih narodov. Po drugi strani pa v Sloveniji pogrešam malo več švicarske urejenosti, da bi bil na primer javni prevoz bolj urejen in točen, da bi bile plače malo višje ...«

Foto: osebni arhiv in Andraž Purg - GrupA

Preberite več v Novem tedniku