Andraž Purg

Upokojitev za marsikoga prinaša obdobje, ko si je treba življenje malo drugače organizirati. Celjanka Ana Špat, ki je odšla v pokoj pri 50 letih, si je vsakdan začinila s številnimi dejavnostmi. Navdušila se je nad fitnesom, veselje ji je prinašalo ukvarjanje s trimom.

· Novice

Upokojeni diplomat Oto Pungartnik: »S sosedi se ni dobro prepirati«

Danes 85-letna gospa, ki je po uradni upokojitvi med drugim uspela še na samostojni podjetniški poti, je zadnje desetletje navdušena »študentka« Univerze za 3. življenjsko obdobje Celje, ki deluje pod okriljem tamkajšnje osrednje knjižnice. Doslej se je pridružila številnim izobraževalnim programom. V zadnjem času jo najbolj navdušujeta novinarstvo in druženje s knjigami.

Tudi fitnes in trim

»Marsikdo pravi, da je obdobje po upokojitvi obdobje za spominjanje. A meni je bilo to premalo, potrebovala sem nekaj več. Po 50. letu sem življenju začela dodajati različne dejavnosti,« pravi sogovornica.

Kar 23 let je obiskovala fitnes. Še ena njena velika ljubezen je bilo ukvarjanje s trimom na poti od Golovca do Šmartinskega jezera. V zadnjem desetletju si prosti čas bogati z branjem knjig. »Pogrešala sem jih vse življenje. Nikoli nisem imela časa zanje. Zdaj v druženju z njimi resnično uživam.«

Andraž Purg

Ljubezen do branja in pisanja v sebi nosi že od osnovne šole. Učiteljice so to njeno navdušenje spodbujale. Predvsem učiteljica slovenščine, ki je želela, da so učenci dvakrat na teden napisali prosti spis.

Ko bere knjige, je bolj kot na zgodbo pozorna na slog pisanja. Opaža precejšnje razlike v slogu pisanja med evropskimi pisci ter pisatelji iz drugih, predvsem vzhodnjaških držav. »Takoj zaznam, da je v nekaterih pripovedih več čustev, da je v zgodbo vtkane več duše pisatelja,« pravi

Od angleščine do računalništva

V Osrednjo knjižnico Celje pogosteje zahaja v zadnjem desetletju. Že ob prvih obiskih jo je prevzela prijaznost tamkajšnjih zaposlenih. »Prijazni odnosi so namreč zame zelo pomembni,« poudarja.

Andraž Purg

Najprej je začela posegati po knjigah, nato se je začela vključevati v izobraževalne programe univerze za 3. življenjsko obdobje. Pritegnili so jo tečaji angleščine, računalništva ter uporabe pametnih telefonov. Pridružila se je tudi bralni znački. Samo letos je prebrala približno 80 knjig. Za sodelovanje pri tej akciji spodbujanja branja je doslej prejela že več pohval.

Nikoli ni prepozno za nova znanja

Zadnja od dejavnosti, ki se jim je pridružila, je novinarski krožek. S tem je uresničila svojo dolgoletno željo. »Ko sem prišla v skupino žensk z enakimi zanimanji in željami, se mi je zdelo, kot da smo prijateljice že sto let,« je dejala.

Navdušila jo je tudi mentorica, odgovorna urednica Novega tednika Manca Mirnik. »Ko smo udeleženke krožka pripravile svoje zapise, nam je svetovala, kako besede in povedi zložiti še drugače. Učila nas je, kako z bolj preprostimi in s krajšimi stavki lahko povemo še več.«

Andraž Purg

Sogovornica ne piše le za potrebe izobraževalnega programa novinarstva, ampak tudi sicer. Izdala je celo knjigo z naslovom Anine črtice. Zapisuje predvsem svoje občutke ob dogodkih, ki jo prevzamejo. Rada zabeleži vtise o lepih doživetjih. Na papir je strnila že marsikateri pripetljaj, ki ga je doživela v planinah ali ob druženju s prijatelji.

Navdih za pisanje velikokrat dobi tudi na srečanjih s skupinami prijateljev. »Ta druženja so zelo zanimiva. Spremljamo, kako se staramo, kako postajamo včasih malo nestrpni, nezadovoljni. Drug drugega spodbujamo k izboljšavam, si povemo kaj lepega, včasih pa tudi prisrčno neumnega,« pravi sogovornica.

Učenje prinaša zadovoljstvo

Vsako novo znanje, ki ga pridobi, vsaka nova dejavnost, ki se je loti, ji prinašata zadovoljstvo. Poudari, da je bilo pisanje tudi pomemben del njene razgibane poklicne poti, kjer je vedno delala z ljudmi.

Špatova, ki je prepričana, da nikoli nismo prestari za učenje česa novega, v pisanju vidi tudi priložnost, da svoje občutke deli z drugimi, česar tisti trenutek, ko se ji nekaj zgodi, včasih ne more storiti. »Ko svoje vtise zapišem, jih lahko kasneje podelim. Veselja in zadovoljstva nikoli nisem hranila le zase, vedno sem potrebovala nekoga, s katerim sem lahko to delila in se veselila v družbi,« je povedala sogovornica.

Slednja se je v zadnjih letih pod okriljem univerze za 3. življenjsko obdobje velikokrat pridružila tudi programom izletov po domovini ter se v družbi drugih »študentov« odpravila na ogled oper in baletov.

Prostovoljstvo za krepitev skupnosti

Zelo vesela je, da v Osrednji knjižnici Celje spodbujajo uvajanje prostovoljstva. »Zdi se mi, da na tem področju v naši družbi najbolj nazadujemo. V občini se nihče sistematično ne ukvarja z razvojem prostovoljstva. To živi le po zaslugi osnovnih in srednjih šol ter nekaterih nevladnih organizacij,« pravi.

Ko sem se prvič srečala s knjižnico, sem jo poznala le kot javni zavod, ki skrbi za izposojo knjig. Šele kasneje sem postopoma spoznavala, kaj vse je možno početi pod okriljem te ustanove.

Sama je pred leti ustanovila svoj medgeneracijski center. Slednji je izvajal številne projekte, krepil sodelovanje z osnovnimi in s srednjimi šolami ter mlade povezoval s starejšimi. Deloval je do njenega 80. leta.

Še eno izjemno pomembno področje se ji zdi spodbujanje učne pomoči med učenci. »Če me je v obdobju moje profesionalne poti kaj spravljalo v slabo voljo, je bil to naš šolski sistem. Vedno slabši je. Pristojni spremembe predstavljajo kot izboljšanja, a ljudje iz prakse povedo, da je vedno slabše,« opaža.

Zdravilo za osamljenost

Na svoji poklicni poti je pred približno desetletjem delala raziskavo o kakovosti življenja starejših ljudi. Rezultati so pokazali, da je največja težava starejših ljudi osamljenost.

Ljudje so med težavami na drugem mestu navedli, da bi radi čutili to, da jih nekdo potrebuje. Na tretjem mestu je bila dostopnost zdravstvene oskrbe. Šele na četrtem mestu je bila nizka pokojnina.

Starejšim ljudem ni treba ostajati doma, kjer so mnogi osamljeni. Ogledajo naj si programe univerz za 3. življenjsko obdobje. Toliko različnih vsebin je na voljo, toliko priložnosti. Gotovo lahko vsak najde nekaj zase.

Prav zato v univerzah za 3. življenjsko obdobje in sorodnih programih vidi pomemben prispevek k temu, da ljudje ostanejo dejavni, so vključeni v družbo in čutijo, da so pomembni.

»Seveda se mora tudi vsak sam malo potruditi za to. Tudi v starosti je pomembna osebna urejenost. Odhod v knjižnico je lepa priložnost, da nismo ves dan doma v copatih. Nekaj ljudi verjetno rabi le drobno spodbudo, da se pridruži različnim dejavnostim. Morda bi jim jo lahko dali tudi v društvih upokojencev,« je zaključila.