Andraž Purg

»Blizu mi je pregovor petega ameriškega predsednika Jamesa Monroeja, da je treba govoriti tiho in za hrbtom držati gorjačo.« Tako pravi Šentjurčan Oto Pungartnik, ki je približno dve desetletji opravljal delo diplomata. Že v mladosti so ga navduševale tuje države in kulture. Po letih zaposlitve v štorski železarni in po skoraj desetletju na občinskem političnem parketu je služboval na Kitajskem, na Japonskem, v Belgiji, Rusiji in Združenih arabskih emiratih. Svoje spomine in zanimiva doživetja je nedavno strnil v knjigi.

Zgodbe za lahko noč

Knjiga ima naslov Zgodbe za lahko noč. A vendar ne gre za pravljice. V njej so prostor dobili spomini, ki si jih je Pungartnik zapisoval zase, domači pa so ga spodbudili, da jih je zbral v knjižnem delu.

Andraž Purg

»Pisal sem predvsem zato, da ne bi pozabil. Pozabljanje je huda stvar. Če sem doživel kaj zanimivega ali presenetljivega, sem si to zapisal. To se mi zdi dobro tudi zato, ker lahko o mojem življenju prebereta otroka. Čez nekaj desetletij bodo po knjigi lahko segli vnuki,« je dejal.

Njegova mama je izvirala iz Litije, oče iz Vitanja. Družina je ves čas živela v Šentjurju, oče je bil učitelj geografije v tamkajšnji osnovni šoli. Oto Pungartnik se je po končani I. gimnaziji v Celju odločil za študij mednarodnih odnosov.

»Zunanja politika me je zanimala že od malega. Zelo zgodaj sem si želel, da bi delal na tem področju.« Ker to od začetka ni bilo možno, se je po končanem študiju zaposlil v tedanji Železarni Štore. Deset let je bil vodja oddelka v kadrovski splošni službi, med drugim je urejal tudi tedensko glasilo Štorski železar. »Delo v železarni je bilo zelo zanimivo. Tamkajšnje delovno okolje je bilo res odlično,« se spominja.

Z denarjem, a brez projektov

Ko so se razmere v omenjenem podjetju poslabšale, se je zaposlil v Občini Šentjur. Tam je bil med letoma 1990 in 1998 najprej podpredsednik izvršnega sveta in kasneje podžupan. Najprej je bil v Demosu. Nato je v Šentjurju ustanovil občinski odbor stranke SDS. Po nekaj letih so ga iz te stranke izključili. Nato je ustanovil Listo za razvoj Šentjurja, pri čemer mu je veliko pomagal sedanji župan mag. Marko Diaci.

Andraž Purg

Kot se spominja, je bil po demokratičnih spremembah v lokalnem okolju največji izziv to, da občinska uprava ni imela pripravljenih nobenih projektov. »Imeli smo denar, načrtov pa ne. Zato denarja sploh nismo mogli porabiti.«

Država je zagrozila, da bo denar, če ne bo vložen v lokalno okolje, preusmerila drugam. Pod usmeritvijo predsednika izvršnega sveta Ladislava Grdine je vodstvo občine z denarjem kupilo delnice takratne štajerske banke. »Nekateri so nas zaradi tega grdo gledali. A ta poteza je vrednost občinskega denarja, dokler nismo začeli vlagati, lepo oplemenitila,« je pojasnil.

Kot se spominja, so v takratnem obdobju zgradili tržnico in avtobusno postajo. Uredili so telefonsko omrežje, vlagali so v gradnjo vodovoda, sanacijo plazov. Šentjur je sčasoma dobival plinsko napeljavo.

Obdobje med letoma 1992 in 1996 je bilo, kar zadeva naložbe, po besedah sogovornika eno najbolj intenzivnih v občini. In takrat je spoznal, da je možno s pomočjo politike narediti veliko stvari za dobrobit ljudi.

Mednarodni politični parket

Po osmih letih ukvarjanja z lokalno politiko je odšel za leto dni na ministrstvo za kmetijstvo. Takrat, ko Slovenija še ni bila članica Evropske unije, so potrebovali nekoga z dobrim poznavanjem tujih jezikov. Pungartnik se je tam posvečal pripravi različnih projektov.

Nato se je pojavila možnost za uresničenje želja o mednarodni karieri. Pungartnik je že leta 1993 ustanovil nevladno organizacijo Atlantski svet Slovenije. Omenjena organizacija se je zavzemala za članstvo Slovenije v Natu. »Takrat je bila to precej revolucionarna ideja, ki je naletela na dober odziv. Prejeli smo državno sofinanciranje, sprejeti smo bili v mednarodno krovno organizacijo, ki je podpirala Nato,« je dejal.

Sogovornik je imel o Natu veliko znanja, izkušenj ter veliko stikov iz drugih držav … Država je namero o vstopu v to zavezništvo sprejela v svojo belo knjigo obrambe.

Takrat so na zunanjem ministrstvu potrebovali ljudi za uresničevanje omenjene politike. Svoj prehod z enega ministrstva na drugo Pungartnik opiše s hudomušnimi besedami »From potato to Nato« oz. »od krompirja do Nata« (op. p.).

Po svetu

Njegova diplomatska pot se je začela konec leta 1999. Takrat je odšel na Kitajsko, kjer je bil namestnik ambasadorja, zadolžen za politične zadeve. Kako se je znašel v tamkajšnjem okolju? Pojasnil je, da je pri delu diplomata bistven odnos do soljudi. »Že ko sem bil mlad, sem zelo veliko potoval. Oče me je navduševal za tuje države in tuje kulture.«

Vsako privajanje na novo okolje je sprejemal kot neverjeten izziv, to mu je prinašalo zadovoljstvo. Ko je prišel v Peking, je mislil, da bo peš hodil v službo. A je to storil le enkrat ali dvakrat, saj je v eno smer hodil več kot dve uri. Šentjurčan, ki govori angleško, nemško in rusko, se je hitro naučil osnov kitajščine, a tudi tega, kako se jé s palčkami. Leta 1999 je bila na Kitajskem namreč le peščica restavracij, kjer je bilo možno dobiti vilice.

Službovanje je po približno treh letih nadaljeval v Belgiji na sedežu Nata. Sodeloval je pri priključevanju naše države k tej organizaciji, kar se je uresničilo leta 2004.

Po krajšem bivanju v domovini ga je zaposlitev vodila v Rusijo. Tam je bil med drugim odpravnik poslov. Nato je štiri leta služboval v Tokiu na Japonskem. Tam je unovčil priložnost za učenje osnov japonščine. Kasneje se je lotil še učenja osnov francoskega jezika. Njegova zadnja službena postojanka je bil Abu Dabi v Združenih arabskih emiratih. Tam je delo veleposlanika opravljal med letoma 2018 in 2022.

Bogata družinska popotnica

Na vseh poteh ga je spremljala žena Valerija, otroka sta ju v vseh državah obiskovala, kadar sta lahko. »Zelo lepo smo se imeli in otroka sta se naučila jezikov, spoznala sta tuje kulture. Oba sta se odlično naučila kitajsko. Njuna zanimanja in šolanje so ju sicer vodili še drugam po svetu,« je pojasnil sogovornik.

Andraž Purg

Njegov sin Primož je kar 12 let bival na Kitajskem. Študij MBA je opravljal v Belgiji in Franciji. Hči Mojca je študirala v Angliji.

Njun oče je prepričan, da so potovanja in preživljanje časa v tujini obema otrokoma dali dragoceno popotnico. Nihče od njiju se sicer ni odločil za politiko, oba se posvečata ekonomiji. Sin v Amsterdamu dela za eno od velikih mednarodnih korporacij, hči je zaposlena v Gorenju.

Odpiranje vrat za sodelovanja

Slovenija ima največ svojih veleposlaništev v Evropi. Številna delujejo že vrsto let. Predstavništvo v Združenih arabskih emiratih deluje šele od leta 2018 in Pungartnik je bil tam prvi veleposlanik.

Zakaj je pomembno, da naša mreža predstavništev sega tudi v Perzijski zaliv? Sogovornik je pojasnil, da so Združeni arabski emirati izjemno bogata država, ki ima ogromno kapitala. V emiratih živi in dela vedno več Slovencev. V obdobju, ko je tam služboval sogovornik, jih je tam živelo približno sto. Doslej se je ta številka povzpela že na 700.

»Eden od bistvenih ciljev našega veleposlaništva tam je bila krepitev gospodarske menjave. Emirati uvozijo več kot 90 odstotkov proizvodov. Gre za velik, perspektiven in zelo bogat trg.«

Upokojeni diplomat je še pojasnil, da gre za državo z ogromno naložbami, kar predstavlja priložnosti za slovenska podjetja. »Tam živeči Slovenci so dober most med obema državama. Med njimi so izjemno uspešno poslovneži, ljudje, ki so v arabskem svetu obogateli s svojim znanjem in pridnostjo.«

O napakah svetovne diplomacije

Javnost v zadnjem času o moči diplomacije verjetno več razmišlja ob spremljanju nemirov v Gazi in Ukrajini. Pungartnik pravi, da je diplomacija diskretna, vse se dogaja v ozadju. Dokler ni dosežen dogovor, vpleteni ničesar ne razglašajo na glas. Kot očitno napako svetovnih voditeljev opaža, da ogromno javno govorijo. Pa čeprav dejanja nato ne sledijo njihovim besedam.

Prepričan je, da je diplomacija zahteven tek na dolge proge. Leta 1978 je diplomiral z nalogo, kjer je pisal o pravici Palestincev do domovine. Od takrat so bila potrebna desetletja za izboljšanje odnosov in nekakšno sožitje med ljudstvi, ki živijo na tamkajšnjem ozemlju ob Sredozemskem morju. Z napadom Hamasa na Izrael se je vse porušilo.

Dolgoletni diplomat ne verjame, da je možno vojno ustaviti z deklaracijami in s čustvenimi izpadi. »Marsikdo, ki želi biti danes odvetnik Palestincev, se do včeraj ni niti minuto ukvarjal z njihovimi težavami. Vsi ti ljudje še zdaleč ne poznajo problematike. Tu je ogromno amaterizma, s katerim se le priliva olje na ogenj,« je pojasnil.

Diplomacija – več kot poklic

Da se s sosedi ni dobro prepirati – to je ena od vzporednic, ki po njegovem opažanju velja tako pri mednarodni diplomaciji kot pri odnosih v lokalni skupnosti.

»Šentjur je poseben glede tega, da so južno od železnice manjše kmetijske posesti. Ljudje so se tu vse življenje bojevali za vsak kvadratni meter obdelovalne zemlje. Zato je bilo vedno ogromno medsosedskih sporov. Severno od železnice, kjer je bila večinoma večja kmetijska posest, se glede tega niso toliko prepirali. Na Kozjanskem imajo ljudje v genih neverjeten čut do svojega lastništva,« pravi.

Že ko se je ukvarjal z lokalno politiko, kjer so vpleteni pogosto imeli različne interese, je moral biti velik diplomat. »Sporov nisem spodbujal, ampak sem jih pomagal reševati. To je zelo težko. Ob tem sem gledal tudi na to, da se ljudem ne bi zameril. Če bi se z njimi začel prepirati, ne bi bilo ne konca ne kraja,« je dejal.

Andraž Purg

Po letih delovanja v občinski politiki si kot svoj največji uspeh šteje, da lahko gre kamorkoli, ne da bi ljudje rekli, da jim je kadarkoli škodoval ali povzročil kakšno krivico.

»Biti diplomat ne pomeni le, da je to tvoj poklic. Za to vlogo moraš imeti dobro mero čustvene inteligence. Znati moraš oceniti razmere. Biti moraš pozoren, da ljudi ne podcenjuješ, jih ne žališ, ne spodbujaš njihove jeze,« je zaključil.