arhiv kolesarskega kluba Adria Mobil

Če velja leto 1887, ko je bil ustanovljen novomeški Sokol, v Novem mestu tako za leto začetka gimnastične kot tudi atletske dejavnosti, je leto 1897 v analih obkroženo kot leto začetka organiziranega kolesarstva. Tega leta naj bi po nekaterih virih na pobudo dr. Karla Grossmanna v okviru novomeškega Sokola nastal kolesarski odsek, 1. junija tega leta pa je dr. Grossmann v gostilni Jelenc pri železniški postaji na ustanovnem sestanku kluba biciklistov zbral trinajst kolesarjev, ki so se odločili, da ustanovijo samostojen klub zunaj sokolskega društva, sestavili so pravila in jih dali v potrditev državnim oblastem, prvo kolesarsko društvo na Dolenjskem pa so poimenovali Klub dolenjskih biciklistov v Novem mestu.

Zgodovina dolenjskega kolesarstva je precej dobro raziskana, saj so se za izdajo več zbornikov in biltenov ob različnih obletnicah z brskanjem po arhivih in iskanjem zapisov o kolesarjih v različnih časopisih v preteklosti ukvarjali Marjan Zupanc, Bogdan Fink, Srečko Glivar, Janko Hrovat in še nekateri drugi.

Ne glede na to, da je kolesarski klub začel delovati samostojno, zunaj novomeškega Sokola, ki je tedaj začel močno pešati in je njegova dejavnost skoraj popolnoma zamrla, so bili kolesarji s Sokolom vseeno močno povezani, saj so bili vsi ustanovni in tudi drugi člani kluba tudi sokoli. V Klub dolenjskih biciklistov v Novem mestu so se vključili kolesarji iz vse Dolenjske, Bele krajine in celo Ljubljane, vendar je bila dejavnost odvisna predvsem od novomeških članov oziroma najbolj od dr. Grossmanna, ki si je za cilj delovanja kluba zastavil, kot je bilo zapisano v pravilih, razširjati in praktično uporabljati velociped z izleti in dirkami. Novomeški klub se je vključil tudi v Slovensko zvezo biciklistov, ki je delovala vse do razpada avstro-ogrske monarhije. Znak kluba je bila trobojnica z imenom kluba na robovih. Do konca leta se je v klub vpisalo 65 rednih in pet podrednih članov. Med člani so bili kolesarji iz vse Dolenjske, največ pa iz Novega mesta, Črnomlja, Metlike, Kostanjevice, Krškega in Žužemberka. Zanimivo je, da je bila ena prvih akcij novomeških biciklistov pot v Ljubljano na odprtje prvega kolesarskega dirkališča. 121 let kasneje bodo lahko ljubljanski kolesarji prišli v Novo mesto na odprtje prvega pokritega kolesarskega dirkališča.

Dobre tri mesece po ustanovnem sestanku je Klub dolenjskih biciklistov 26. septembra že pripravil prvo dirko. Pomerili so se na progi od Krške vasi do Šentjerneja, na cilj pa je pripeljalo šest kolesarjev – Bohinc, Drol, Urbančič, Kenda, Gustin in Grom. Kot je tedaj zapisal poročevalec z dirke, je tekmovalce na cilju čakalo "mnogobrojno občinstvo, med njimi veliko intelegentnega ljudstva iz Novega mesta, igrala je novomeška godba in fotografiral je Dolenc iz Novega mesta. Posebno kmetje konjerejci so zmajevali z glavo, gledali in začudeno računali na svojih urah, ko so zvedeli, da je zmagovalec porabil za 20 km dolgo pot le 35 minut". Naslednje leto je Klub dolenjskih biciklistov organiziral dirko od Ribnice do Velikih Lašč. Prvi trije so bili Anton Benedikt, Franc Križman in Matko Malovič.

Čeprav so imeli dolenjski kolesarji še leta 1898 veliko načrtov, med drugim so želeli sodelovati na slavnostnem odprtju novega novomeškega mostu, ki jim je zelo olajšal kolesarjenje po mestu, saj so se z njim znebili dveh hudih klancev, pa je njihova dejavnost kmalu po tem začela hitro ugašati. Leta 1989 je namreč dr. Grossman zapustil Novo mesto. Predsedniško mesto je za njim prevzel Anton Hočevar, dve leti kasneje pa na zadnjem občnem zboru kluba Bohuslav Skalicky, ravnatelj kmetijske šole Grm. Kolesarji so želeli svojo dejavnost rešiti z združitvijo s sokolskim društvom, ki pa tedaj tako in tako skoraj ni delovalo, a so temu sokoli nasprotovali, češ da to nima smisla, saj so prav vsi člani Kluba dolenjskih biciklistov tudi člani sokolskega društva.

arhiv kolesarskega kluba Adria Mobil

NOV ZAČETEK V JUGOSLAVIJI

Novomeški kolesarji, ki so najbrž ves ta čas od prenehanja delovanja Kluba dolenjskih biciklistov vsak zase še vedno kaj kolesarili, so se znova organizirali šele v stari Jugoslaviji leta 1922, ko so 29. januarja ustanovili Klub dolenjskih kolesarjev Novo mesto, v klubu pa niso bili združeni le kolesarji, ampak tudi motoristi. Že februarja so nastopili na zvezni kolesarski dirki Novo mesto–Celje in maja organizirali dirko med Novim mestom in Karlovcem. Zapisov o delovanju kluba v naslednjih letih ni, leta 1932 pa se pojavi Kolesarski klub Novo mesto, ki je imel tedaj občni zbor, na katerem je bil za predsednika izvoljen Mirko Rutar, ni pa jasno, ali gre za isti klub, ki se je v tem času preimenoval, ali pa gre dejansko za dva različna kluba.

Kolesarski klub Novo mesto je bil prek Triglavske podzveze vključen tudi v Kolesarsko zvezo Jugoslavije. Med slovenskimi podzvezami pa je neprestano prihajalo do sporov, še zlasti med obema s sedežem v Ljubljani. Zaradi neporavnanih finančnih obveznosti je Kolesarska zveza Jugoslavije leta 1934 razpustila Triglavski pododbor, kar je prizadelo tudi Kolesarski klub Novo mesto. Kar šest klubov, ki so bili včlanjeni v Triglavski pododbor, je prenehalo delovati, med njimi tudi novomeški, vendar kolesarji kljub temu niso povsem obmirovali, ampak so se prek drugih organizacij še naprej ukvarjali s kolesarstvom, a ne s tekmovalnim.

Leta 1935 je bil na pobudo športnika Matka iz Gotne vasi v Novem mestu ustanovljen Kolesarski klub Dolenec. Kolesarji so se dobivali ob nedeljah in kolesarili do Karlovca ali do Ljubljane, pripravljali klubska prvenstva in tekmovanje na krožni progi okoli Grma ter gorsko prvenstvo do Vahte in nazaj ter nastopali tudi na drugih dirkah. Kot je zapisano v prispevku o zgodovini kolesarstva v Novem mestu kluba Adria Mobil, so bili tedaj najuspešnejši kolesarji Kolesarskega kluba Dolenc Lampe iz Šentjerneja, Hrastar iz Gotne vasi, Pečarič in Krevs iz Prečne in Maks Petrič iz Novega mesta. Klub Dolenc je deloval do leta 1941.

Članek je bil objavljen v 14. številki Dolenjskega lista z dne 5. april 2018.