splet

Po Avstro-ogrski zasedbi Bosne in Hercegovine se je mladi par Jurij in Marija Šutej iz Vinice odločil poiskati življenjsko priložnost v Bosni. Delo sta dobila v Konjicu, saj so se tam za gradbeništvo kazale dobre priložnosti. Šutej je vodil gradnjo prvega predora v BIH. Tukaj se jima je rodil tudi sin Jurij (hrvaško so zapisali njegovo ime kot Juraj). Gimnazijo je obiskoval v Sarajevu, kamor se je družina preselila. Študij prava konča v Zagrebu, kjer je tudi doktoriral. Bil je eden od ustanoviteljev akademskega društva »Ante Starčevič«. Tudi brata Milan in Zdravko sta končala študij prava. Sin Zlatan, ki ga imata s soprogo Slavo (srbske narodnosti) je prav tako pridobil doktorat iz prava.

Jurij je služboval kot sodnik v Sarajevu, pozneje je tam odprl odvetniško pisarno. Ustanovil je tudi kulturno društvo »Napredak«. Bil je tudi eden od soustanoviteljev »Hrvatske težačke stranke«, po letu 1920 pa se pridružijo HSS -  »Hrvatski seljački stranki«. Za poslanca v jugoslovanski parlament je bil izvoljen trikrat – na volitvah leta 1927, 1935 in 1938. V vladi Cvetković-Maček je dobil mesto ministra za finance. To pozicijo je obdržal tudi po državnem udaru, ki ga je s podporo Velike Britanije izvedla vojska, general Simović pa je vodil vladni kabinet.

Ob napadu sil osi in razpadu jugoslovanske vojske se je z vlado umaknil v tujino. Najprej je odpotoval v Kairo, pozneje v London. Ko je kralj Peter na zahtevo Winstona Churchilla leta 1944 podelil mandat za sestavo vlade dr. Ivanu Šubašiću, - dotedanjem kraljevem namestniku (doma iz sosednje Vukove Gorice, sorodnike pa ima prav tako tudi na Vinici), je ponovno postal minister za finance. Po sklenitvi sporazuma Tito – Šubašić je bila marca 1945 sestavljena prehodna vlada, v kateri je Josip Broz Tito predsednik, dr. Šubašić podpredsednik in minister za zunanje zadeve, dr. Šutej pa je bil v vladi minister brez listnice. V prehodno vlado so bili skladno s sporazumom imenovani trije ministri na predlog kralja Petra Karadjordjevića, a v njej niso imeli nobene moči. Šubašić in Šutej sta odstopila že meseca oktobra in se umaknila iz politike, a sta ostala ves čas pod budnim očesom tajne policije.

splet

Vloga Juraja Šuteja je bila v tem kratkem obdobju delovanja izjemno pomembna. Kot minister za finance v dveh vladah Kraljevine Jugoslavije je večino zlatih rezerv Narodne banke uspešno premestil v tujino (zanimivo, da je od zadnjih 190 zlatih palic, ki so bile pripravljene na letališču v Podgorici, vlada ob begu v Grčijo vzela s seboj le 14 palic, saj so bila letala preobtežena s člani vlade, njihovimi družinami in številnim sorodstvom). Ob vračanju zlatih palic novi jugoslovanski vladi so Američani zahtevali podpis ministra, ki je zlate rezerve deponiral v ZDA. Ko je Šutej to nalogo opravil, ga nova oblast ni potrebovala več. Zanimivo je, da je Kraljevina Jugoslavija deponirala 47 ton zlatih palic v Fort Knoxu v ZDA; a ti so vrnili le 32 ton zlata. Razlika -15 ton je bila odvzeta zaradi nacionalizacije premoženja ameriških državljanov v Jugoslaviji.

Čeprav je sam do smrti živel v miru in stran od dogajanja v Zagrebu (a pod nenehnim budnim očesom tajne policije – prisluškovanje in policijsko spremstvo), njegov brat dr. Zdravko Šutej ni imel miru. Čeprav je bil med vojno proti ustaškemu režimu (še dva dni pred odhodom iz Sarajeva so mu grozili z usmrtitvijo), so mu bile po vojni za vsak slučaj odvzete državljanske pravice, na montiranem političnem procesu pa je bil obsojen na 10 let zapora, ki ga je prestal v Zenici. Čeprav doktor prava po povratku ni smel delati kot pravnik. Le s težavo je priznan pravnik, ustanovitelj prvega tenis kluba v Sarajevu in boter katoliške cerkve, po nekaj letih brezposelnosti le dobil službo - v mesnici.

Šutejeva žlahta na Vinici s svojim uspešnim sorodnikom ni bila najbolj zadovoljna – saj nobenemu ni uspel zrihtati dobro plačane državne službe v Beogradu. Z razlago, ki jo je Jurij v korespondenci opisal: »vsi državni uslužbenci na ministrstvu morajo imeti stalno bivališče v Beogradu« niso bili zadovoljni. Seveda je tukaj tudi drug problem – za službo v ministrstvu za finance bi bilo potrebno imeti kaj več šol od viniške osemletke.