Tisto poletje, tista ekipa in tisto dekle
Pisal se je 17. avgust 2014, počitnice so se žalostno nagibale h koncu, in četa dobovske mularije z okoliškimi 'prikolicami' se je v svežem jutru zbrala na levem rečnem bregu Krke v Klunovih toplicah. Otovorjeni s svojimi filmskimi uniformami, ki so bile kar kopalke in ostalih 10 različnih kombinacij oblačil, smo bili pripravljeni - da se začnemo nastavljati kameri (strogo po režiserjevih navodilih, kajpak), pomagamo prestavljati svetlobne odbojnike, prevažamo igralsko zasedbo z enega konca reke na drugo s spuščajočim čolnom, lovimo zadnje sončne žarke tistega poletja ali pa neznansko uživamo pri kopanju v vodi s 13°C.
Sedem snemalnih dni pol ure trajajočega filma Tisto dekle, katerega reklamne posterje lahko že lep čas srečujete po vseh koncih Posavja (bodisi pravih bodisi virtualnih), je potekalo pravzaprav 2 meseca - začenši z avgustom, edinim mesecem lanskega poletja, okronanim z nekaj sončnimi žarki, končalo pa se je oktobra, ko je Krka končno nehala poplavljati, kar botruje temu, da so nekatere scene na velikem platnu videti veliko bolj jesenske kakor poletne - skozi vse te prepreke smo se prebijali pod vodstvom režiserja Jake Krivca, študenta AGRFT, ki je skupaj s kolegoma z akademije krotil neizkušeno in popolnoma amatersko mladino - nekateri s(m)o se z igralsko nalogo spopadli prvič, drugi so bili tega že malo bolj vešči iz preteklosti, dejstvo pa je, da se celotna filmska ekipa ni zabavala nič manj in ni bila prikrajšana za nič več kot bi bila tista profesionalna v Hollywoodu, ki pobira oskarje.
Zgodba je 'tipična' mladinska - poletje, prijatelji, ljubezen, - a kot avtohtona posavska mladina si nismo mogli kaj, da ne bi ljubljanskega narečja, ki je značilen za slovenske mladinske filme, spremenili v lokal-patriotsko posavsko govorico za še večji učinek domačnosti - niti 'bok' ni manjkal.
Preostanek počitnic, ki bi jih sicer večina od nas preživela le odtenek bolj produktivno kot ves čas doma v kotu, smo si podaljšali še globlje v jesen in se srečevali še vse do februarja ko so potekali še zadnji zvočni popravki. Ozirajoč se nazaj smo se (in se še) spominjamo, kolikokrat smo morali ponoviti en prizor, da je 'ratal', kot smo si ga zamislili ali katero ropotanje mimoidočega traktorja je zmotilo prizor in smo morali prekiniti snemanje dokler 'stric' ni odpeljal mimo prizorišča. Katere gojzarje smo do kolen umazali z gomazenjem po blatnih poplavljenih rečnih obalah ali koliko rund kart smo odigrali med čakanjem, da nas pokličejo na set. Nekateri z malo pomembnejšimi, drugi z malo manjšimi vlogami, a vsi vpeti v zgodbo, smo nestrpno pričakovali datum tako težko pričakovane premiere filma - ko bomo končno videli, kako se je vse skupaj na koncu razpletlo.
In smo dočakali - malo prej kot preostal obči narod, saj smo imeli igralci v petek, 5. junija 2015, za svoje najbližje predpremiero v dvorani MC Brežice, kjer je potekal dogodek tudi naslednji dan, v soboto, 6. junija. Tokrat je bil prostor uporabljen v drugačne namene kot običajno - sicer v dvorani potekajo koncerti, ob tej priložnosti pa smo prostor uspeli napolniti zgolj in samo zaradi filma, za katerega upamo, da bo v brežiški in okoliških občinah pridobil novo kakovost in razvoj, saj je od vseh kulturnih področij najmanj razvit.
Vsi nestrpni smo se natrpali v že tako nabito polno dvorano, obkroženi s svojimi družinami in prijatelji, nestrpno zrli v veliko platno nad sabo in ko so se prikazali uvodni napisi - 'Kulturno društvo Zvezda Dobova v sodelovanju z občino Brežice predstavlja .' - so bila naša pričakovanja izpolnjena; kljub kakšnemu zgrešenemu izrazu na obrazu ali nerodnemu gibu smo ob zaključni špici filma ploskali skupaj z vso dvorano; presenečeni in navdušeni nad kvaliteto slike in montažo, veseli, da smo končno spoznali finalno podobo filma, navsezadnje pa tudi malce otožni, saj se je veselo pričakovanje s premiero (zgolj!) simbolično končalo. Nekaj pa nam je bilo vsem jasno - z združenimi močmi nam je, ne glede na to, na koliko ovir smo med delom naleteli, uspelo ustvariti točno takšno (če ne še boljšo) stvaritev, kot smo si na začetku zadali.
To pa nam ne bi uspelo brez še vsaj 2x številčnejše množice imen, ki se je odvrtela v zaključni špici in ki je zaslužna, da smo si film sploh lahko ogledali.
Podobno vzdušje je prevrelo brežiški mladinski center tudi v soboto, šestega, ob osmih zvečer, ko je ostal prazen le redkokateri stol v dvorani. Enako kot v petek se je po filmu ekipa v spremstvu aplavza predstavila na odru, odgovorila na nekaj vprašanj, nato pa prepustila oder Vokalni skupini Aria iz Dobove in Skupini Fonem iz Zasavja, ki sta prispevali glasbo za film in sta tudi krivki, da marsikomu še teden po premieri v ušesih odmeva melodija glavne spremljevalne pesmi filma Ona in sonce.
Več kot 20 se nas je nabralo na kupu tisto avgustovsko jutro in prav toliko nas je bilo 'obsojenih' na to, da preživimo naslednjih nekaj mesecev skupaj in se nehote povežemo z nadvse močnimi 'špagcami'<, ki nas bodo, tako upamo, držale skupaj še dolgo. Kar se tiče nas, smo svojega oskarja že dobili.
Prvi junijski vikend je bil v Brežicah filmski in odzivi na film še nekaj dni po premieri ostajajo intenzivni. Se nam obeta nadaljevanje ali pa morda celo kakšen nov projekt? Dejstvo je, da je ekipa 'Tistega dekleta' prebila filmski led v brežiški občini.
