Aleš Cipot

Nogomet je več od športa. O tem ni dvoma. O tem nas uči zgodovina, o tem nas učijo številni primeri in veličastni dogodki iz preteklosti. Povezuje ljudi po vsem svetu, njegov jezik razumejo vsi. Prinaša posebna čustva in strast ter zdravi tudi najbolj boleče rane. A jih prav tako odpira, ko pridejo porazi, neuspehi, krizna obdobja. Nemogoče se jim je izogniti. Ni ga junaka, ni ga kluba na zemeljski obli, ki se s tem ne bi soočil. Prej ali slej se zgodi. Ne moreš biti vseskozi na vrhu, na vrhuncu. To preprosto ne gre. In tudi zato je šport tako zelo zanimiv. Nogomet še posebej.

Zahtevne trenutke zdaj doživlja soboški prvoligaš. V preteklih mesecih se je dogajalo marsikaj. Na igrišču in tudi ali predvsem ob njem. Kmalu je postalo jasno, da bo sezona zavožena, do konca prvenstva morajo črno-beli poskrbeti, da ne bi bila še bolj. Po štirih zaporednih porazih zlasti rezultatsko. Na zelenici. Obstanek še ni zagotovljen, toda prednost vendarle ni zanemarljiva. Stanje ni dramatično, a je hkrati dovolj resno, da se ekipa mora »zakleniti v slačilnico« in sprejeti neke sklepe. Brez fig v žepu. Trpljenje je treba sprejeti in storiti vse, da bi se krivulja obrnila. Izidi dovolj nazorno razkrivajo, kakšna je bila v minulih 360 minutah podoba Mure. Ni ustrezala ugledu kluba, obenem je res, da ji tudi nogometni bogovi niso bili naklonjeni. Pravijo, da nekdo zgoraj vidi vse, da ga je nemogoče pretentati in da je to morda cena, ki jo preprosto morajo plačati. Za vse zablode, ki so privedle do tega, da je stanje duha tako klavrno.

Aleš Cipot

S pomočjo navijačev bi bilo gotovo neprimerno lažje, a roko na srce se Kai Cipot in soigralci nanjo ne morejo kaj prida zanašati. Včasih se zdi, kot da bi sijajni dosežki, ki so jih na ravnici dosegali še ne tako dolgo nazaj, privržence Mure preveč razvadili. In se težko sprijaznijo s tem, da so se časi tako zelo spremenili, čeprav so v vmesnem obdobju na neki način tudi sami krojili klubsko vizijo. Zato namesto spodbude v Fazaneriji že lep čas dežujejo kritike. Brez njih seveda ne gre, navijači morajo opozarjati, gledati pod prste in izražati svoje mnenje. S tem ni nič narobe. Kvečjemu nasprotno, ampak v 90 minutah med tekmo bi bržčas morali biti 12. igralec. Ali pa kljub drugačnim prepričanjem prevladujejo priložnostni navijači, ki »večno ljubezen« izražajo samo ob uspehih?