Arhiv Štajerskega Tednika

Izobraževanj na to temo skorajda ni, ažurne evidence zaklonišč v naši državi nimamo, o stanju in uporabnosti zaklonilnih prostorov vemo bore malo, zaklonilnih mest ni dovolj za vse, zgodba se zapleta še pri lastništvu objektov in pristojnosti za vzdrževanje ... Nas res nič ne more presenetiti?Zaklonišča na območju Slovenije so gradili od leta 1973, večinoma so jih dokončali še v času bivše Jugoslavije. Po podatkih Uprave RS za zaščito in reševanje imamo v naši državi trenutno 2.224 zaklonišč osnovne in dopolnilne zaščite, v katerih je skupaj 348.537 zaklonilnih mest. Zaklonilno mesto ima torej zagotovljenih le slabih 17 % prebivalcev naše države, večinoma v urbanih središčih. Najvišji delež prebivalstva z zagotovljenim zaklonilnim mestom pri nas imajo v občini Trbovlje (55,2 %), sledijo občine Ljubljana (44,7 %), Ruše (42,9 %), Celje (36,4 %) Maribor (32,6 %), Velenje (28,2 %), Hrastnik (27,8 %), Murska Sobota (26,6 %) in Medvode (26,4 %), v kar 92 od 212 slovenskih občin pa ni niti enega samega zaklonišča. V tujini so prakse zelo različne; v Švici naj bi imel svoj prostor v zaklonišču zagotovljen vsak državljan, v Nemčiji pa le 3 % prebivalcev …

Poznamo več vrst zaklonišč, ki so proti mehanskim, radiacijskim, toplotnim, kemijskim in biološkim učinkom različno odporna. Na Upravi RS za zaščito in reševanje (URSZR) so pojasnili, da ločimo tri tipe zaklonilnih mest: »Ločijo se glede na stopnjo zaščite, ki jo zagotavljajo. Stopnja zaščite zaklonišč in zaklonilnikov se zagotavlja z upoštevanjem zaščitnih lastnosti in velikosti ter časom možnega neprestanega bivanja v zaklonišču.«

Zakon o spremembah Zakona o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami določa, da se zaklonišča, zgrajena pred uveljavitvijo zakona pred nekaj leti, razvrstijo med zaklonišča dopolnilne zaščite. Na URSZR so povedali: »Ta morajo imeti najmanj predpisana zapiralna sredstva, filtroventilacijske naprave ter elektroinstalacije za njihov pogon in osvetljevanje prostorov.«

Naučite se »gobariti«

Ljudje so z lokacijami zaklonilnih mest večinoma precej slabo seznanjeni. Na Upravi RS za zaščito in reševanje so pojasnili: »Seznanitev z lokacijami zaklonišč je naloga lokalnih skupnosti, ki jo izvaja na lokalno običajen način.« Težava je v tem, da je precej zaklonišč v zasebni lasti, zato občine ne za njihovo vzdrževanje ne za informiranje o njihovih lokacijah pač niso zadolžene. Poleg tega so vhodi v zaklonišča navadno slabo označeni, nedostopni ali/in zaklenjeni. V mestni občini Maribor so svojim občanom v primeru nevarnosti zato svetovali »pozorno oprezanje za značilnimi 'gobicami' ob objektih«; te so običajno cevi za zajem svežega zraka ob jašku zasilnega izhoda iz zaklonišča.

Leseni klini in tesnila za vrata

Zakonodaja določa, da morajo biti vsa zaklonišča takšna, da je vanje mogoče priti v najkrajšem možnem času. Glede na tip zaščite morajo obsegati različne prostore: kuhinjo, sanitarne prostore in suha stranišča ter prostore za odpadke, prezračevalne in električne naprave, predfilter, vodo, skladiščenje opreme in dekontaminacijo ter celo ločene prostore za medicinsko pomoč ter vodenje in administracijo zaklonišča.

Poskrbljeno mora biti za razsvetljavo in nadomestno razsvetljavo, prezračevanje, telekomunikacijske povezave in zalogo vode. Bivalni prostori morajo biti opremljeni s sedeži in ležišči, po potrebi tudi z mizami, stoli in policami. V zakloniščih je obvezna še gasilska in samoreševalna oprema, ki jo sestavljajo gasilni aparati, nosila za poškodovance, kladiva, sekire, ročne žage, dvigalke, zložljive lopate, matični ključi, sekači za beton, krampi, klini iz trdega lesa, vrečke za suho stranišče in celo rezervna tesnila za vrata …

Mesto v zaklonišču ima le vsak šesti Slovenec

Kje je vam najbližje zaklonišče

Preberite več v Štajerskem Tedniku