Deček je izginil, ne da bi o njem kdorkoli karkoli vedel
Zgodba pregnanih in pozabljenih prebivalcev murskosoboške Slovenske ulice – Postali so žrtve holokavsta in za njimi so ostala le imena – Pomembno se je spominjati
Le redko kateri sončni zahod se lahko primerja s sončnim zahodom nad Jeruzalemom. Med pogovorom s profesorjem Rudolfom Kleinom, svetovnim strokovnjakom s področja gradnje sinagog na območju Habsburške monarhije, naju pogovor zanese tudi na danes že desetletja porušeno murskosoboško sinagogo Lipota Baumhorna. Bil je 17. september 2019 in profesorju sem prenesel novico, da so bili tudi v Murski Soboti položeni prvi spotikavci. Spotikavci, ki spominjajo na murskosoboške judovske družine Berger, Hahn in Frim. Spotikavci, ki so nesporno velik korak v procesu spominjanja in ozaveščanja o judovski preteklosti, predvsem pa o žalostni usodi stotin Prekmurcev, rojakov, sosedov, prijateljev in znancev. O trgovcih Bergerjih sem bral v prenekaterem članku, časopisi iz tiskarne Izidorja Hahna so še danes pomnik nekih drugih časov. Toda Frimovi. Priznam, zanje nisem slišal nikoli.
Še posebej vznemirjujoče in nerazumljivo je bilo dejstvo, da tudi spremljajoče besedilo položenih spotikavcev ni ponujalo bistvenih informacij o družini. Eden od medijev je tako s sledečimi besedami pospremil položene spotikavce pred nekdanjim bivališčem družine Frim: »Najmanj podatkov je o družini Frim, ki je živela na Slovenski ulici in je imela železnino. Člani družine so bili dedek, oče – lastnik železnine, žena Katarina in sin Nikolaj. Katarina je bila iz Slavonskega Broda in je imela več bratov in sester, ki so bili ubiti. Ker ni dobila nobenega glasu od sorodnikov, je najverjetneje slutila, kaj se z Judi dogaja v takratni Evropi. Ko je bil lastnik železnine aretiran in odpeljan, se je Katarina s svojim sinom zatekla na Madžarsko, kar pa ju ni rešilo končne usode, saj so tudi tja, sicer dva meseca kasneje, prišli Nemci.«
Dedek, oče, mati in Nikolaj so bili Frimovi. Pozabljeni Frimovi, ki so sicer imeli spotikavce, a o njih ni vedel nihče nič, niti se o njih ni ohranila kakšna fotografija. Deček Nikolaj je izginil, ne da bi o njem kdorkoli karkoli vedel.
Trgovina v krvi
V časopisu Düplin z dne 1. februarja 1940 najdemo sledeči zanimivi oglas Ladislava Frima: »Razne peči in piskre in rore, posode, verige, železa na gore, pluge in brane za penez delim. Z odličnim spoštovanjem, Ladislav Frim.«
Ladislav Frim je 22. februarja 1931 odprl železnino na tedanji Aleksandrovi cesti v Murski Soboti. Zgodba o trgovcih z železnino je tako nesporno pravilna, vendar je zgodovina družine Frim za Prekmurje veliko bolj pomembna, da bi jo dojemali le kot zgodovino ene od murskosoboških trgovskih družin.
Ladislavov dedek Benedict, ki je po uvedbi dualizma leta 1867 prevzel ime Benedek, je najkasneje leta 1866 na Hodošu že zagnal gostilno. Družina Frim je bila po izvoru iz Zalaegerszega (slov. Jagerška). Benedictov oče Jakab je namreč konec 18. stoletja v mestu že deloval kot trgovec na drobno. Prek Körmenda (slov. Kermendina), kjer se je na silvestrovo leta 1851 poročil s svojo drugo ženo Amalio Neumann, eno od mnogih hčera iz družine Neumann iz Güssinga, je Benedek prišel na Hodoš.
Med mnogimi otroki se jima je 13. februarja 1865 na Hodošu rodil sin Sigmund, kasneje Zsigmond, po prvi svetovni vojni pa Žiga Frim. Popis trgovcev na območju Kraljevine Ogrske iz leta 1892 navaja Benedeka in Zsigmonda Frima kot trgovca z mešano robo na Hodošu. Le nekaj let za tem, avgusta 1897, je Benedek umrl na Hodošu in trgovina ter posestvo sta pristala v lasti Zsigmonda.
Zsigmond Frim je bil očitno zelo podjeten možakar, saj je 13. septembra 1898 na glavarstvo okraja Monošter skupaj s svojima partnerjema Davidom Löwensohnom ter Jozsefom Majerjem naslovil prošnjo za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo parnega mlina na južni strani vasi, stran od stanovanjskih hiš. Načrt za mlin je glede na podatke iz članka Laszla Göncza z naslovom A dualizmus korától a 20. század végeig – Hodos és környéke az Osztrák-Magyar monarchiában (slov. Hodoš in okolica od avstrijsko-madžarske sprave do konca 20. stoletja) pripravil diplomirani gradbeni inženir Gyula Tattarszky iz Körmenda. Mlin je deloval vse do leta 1924, ko ga je Istvan Jandrasics preuredil v gostilno.
Zsigmondu so se v zakonu z Berto Krausz rodili trije otroci, Erzsebet, Ilona in Zseni. Leta 1902 je Berta pri enaintridesetih umrla in nedolgo zatem se je poročil z Rozalio Fischer. V drugem zakonu sta se mu rodila še dva otroka, Laszlo 19. junija 1904 na Hodošu in Olga 2. aprila 1909, prav tako na Hodošu. Družina je imela ob parnem mlinu v okolici Hodoša še obsežne posesti in gozdove.
Da je družina živela v sorazmernem blagostanju, priča tudi oglas v časopisu Pesti Hírlap z dne 13. julija 1905: »Za tri hčere potrebujem diplomirano učiteljico izraelitske veroizpovedi. Plačilo je odvisno od doseženih rezultatov in uspehov na področju šolanja. Ponudbe pošljite na naslov Zsigmond Frim, Hodoš, Železna županija via Monošter.«
Še pred pričetkom prve svetovne vojne je Zsigmond postal tudi lastnik mlina v Šalovcih in januarja 1917 je časopis Molnárok lapja poročal: »Zsigmond Frim je prodal svoj mlin na Hodošu za 60.000 kron delniški družbi Péterhegyvidéki Takarékpénztár (slov. Hranilnica Gornji Petrovci). Drugi Frimov mlin, ki je v Šalovcih, ostaja v lasti družine.«
Vse do leta 1908 je bil Zsigmond tudi eden od direktorjev delniške družbe Kerkamelléki takarékpénztár (slov. Hranilnica Kerkamelleki) s sedežem v Senyehazi (danes Bajansenye na Madžarskem).
Iz Šalovec z ljubeznijo
V dvajsetih letih o Frimovih ni zaslediti veliko, glede na podatke je celotna družina tedaj živela v Šalovcih. Bistveni prelom se zgodi decembra 1930, ko se je Zsigmond z družino poslovil od Šalovec. Ob tej priložnosti je v časopis Muravidék z dne 21. decembra 1930 zapisal sledeče besede: »Ob priliki preselitve iz Šalovec v Mursko Soboto se na tom mesti poslavlam od vseh prijatelov in znancov in zednim vsem želem vesele božične svetke. Frim Sigismund i drüžina.«
Le dva meseca po tem, 22. februarja 1931, je sledil članek v časopisu Novine: »Nasproti Prekmurskoj tiskarni je odpro novo trgovino z železninov L. Frim. Trgovina ma velko zalogo. Zvün vsakovrstne železnine se dovijo v njoj tüdi mašinska olja i seme za krmo.«
Laszlo oziroma Ladislav Frim, kot se je njegovo ime pisalo po letu 1920, je v tridesetih letih prejšnjega stoletja postal tudi član združbe trgovcev v Murski Soboti, prav tako pa je nastopal za moštvo S. K. Mura. Ob vlogi igralca je v klubu prevzel tudi vlogo načelnika prireditvenega odseka kluba. Ladislav je bil pomembna osebnost v družbenem življenju mesta in regije, o čemer priča tudi uvrstitev v Soboško abecedo v prilogi Kouvran iz leta 1936: »Faflik nosi nago glavo, Frim za plesne je korake, Flisar toči vino zdravo, Fridrich sili pod oblake.«
Leta 1937 je Ladislav odkupil sosednjo hišo na naslovu Aleksandrova cesta 23a, kamor je preselil svojo trgovino z železnino. Družina je v Šalovcih ohranila nekaj posestva, saj so v trgovini prodajali tudi krompir, brezova in hrastova drva ter hlode.
Avgusta 1939 se je Ladislav v Zagrebu poročilo s Katarino – Ino Pollak iz Slavonskega Šamca. Mladoporočencema se je že naslednje leto rodil sin Nikolaj. Žalostno nadaljevanje zgodbe je znano že od prvih besed tega članka. Nihče od Frimovih, Zsigmond – Sigismund – Žiga, Laszlo – Ladislav, Katarina in Nikolaj, se ni nikoli več vrnil na Aleksandrovo cesto 23a. Postali so žrtve holokavsta in za njimi so ostala le imena.
Dva dni pred vojno
Morda nikoli ne bi vedeli, kako je izgledal Nikolaj, fantek, ki je pri štirih letih postal žrtev nečloveškega sistema, osnovanega na elementarnem sovraštvu do soljudi, če se ne bi v eni od 99 judovskih knjig, ki jih v posebni zbirki hrani Pokrajinska in študijska knjižnica Murska Sobota, pojavil podpis Ladislava Frima. Prepričan, da se je knjiga z razlogom našla sedaj, skoraj osemdeset let po tem, ko je ostala brez svojega lastnika, sem pregledal še ladijske zapise in zapise o naturalizacijah ter prevzemih ameriških državljanstev konec tridesetih let in v začetku štiridesetih. Glede na podatke o žrtvah holokavsta iz baze podatkov Yad Vashem vsaj o enem od Zsigmondovih otrok ni bilo podatkov, da bi postal žrtev holokavsta.
Nekaj tednov pozneje, med listanjem po prošnjah za naturalizacijo tujih državljanov, sem našel prošnjo z zaporedno številko 139924, iz katere je izhajalo, da je »Jenny Wohl, bivajoča v Bronxu, New York, stara 43 let, ženska, bele polti, rjavih oči, črnih las, judovske veroizpovedi, madžarske narodnosti, rojena na Hodošu, Jugoslaviji, 10. maja 1896, žena Alexa Wohla, ki je vstopila v Združene države 29. avgusta 1939 v New Yorku, prispela z ladjo S. S. Aquitanica, zaprosila za državljanstvo Združenih držav Amerike«.
Omenjena Jenny Wohl je bila hčerka Zsigmonda Frima iz prvega zakona, torej polsestra Ladislava Frima, resničnost česar je potrdil tudi zapis o poroki Sandorja Wohla in Zseni Frim z dne 4. novembra 1929 v Körmendu. Dodatno raziskovanje je pripeljalo tudi do hčerke Klare, ki je preminila 8. septembra 2018, in njenih potomcev, ki so s svojimi informacijami odprli novo poglavje v poznavanju zgodbe in zgodovine družine Frim ter na splošno o poznavanju življenja judovske skupnosti v Prekmurju.
Na podlagi povedanega se lahko zaključi, da je bila družina Frim že pred preselitvijo v Mursko Soboto odlično situirana, lastili so si obsežna posestva v okolici Hodoša in Šalovec. Po selitvi v Mursko Soboto je podjetniško iniciativo v družini prevzel Ladislav, kar je bilo pogojeno tudi s tem, da je bil edini sin v družini. Ladislav je oboževal potovanja in tako se je sredi tridesetih let še kot samski, skupaj s sestro Zseni in njeno družino, odpravil na potovanje po tedanji Jugoslaviji, v okviru katerega je obiskal dalmatinsko obalo in otok Lopud, gorovje Prokletije ter Mostar in okolico.
Med drugim so mi potomci poslali tudi izrezek članka, ki se je kasneje izkazal za izrezek iz časopisa Murska krajina z dne 7. februarja 1937. V članku z naslovom Olimpija 1936 je tako navedeno: »Olimpijsko bakljo so Grki prižgali, vsplamtela tud' soboška športna so srca. Na novem stadijonu se skupaj so zbrali, kar plava, kar skače, kar teče, kar brca. So najprej napravili lep mimohod, navdušenja tresla kot žujca tribina. Zastavo je nosil sam Lipič gospod, ostali za njim pa kot zvesta družina. Ko bili spočiti od težke parade, sezuli so čevlje, tja dali krščake. Zavihali brke, pogladili brade, v areno namerili športne korake. Za tek na sto metrov je streljal sodnik, pognal se je Faflik, a Pinter za njim, in ko sta na cilju pretrgala štrik, v masažo jih vzel je sam Ladislav Frim. Med tem se je Arvai pognal v višino in usta odprlo je staro in mlado, saj skakal je tudi Hahn I. v daljino, pri tem sta zgubila požarno čelado ... Tenis je Vutkovič solo igral, je večkrat zamenjal lopar za slušalke … Za skoke v vodo pripravljen je stal Hiršlnov Kalman, oblečen v kopalke.«
Z družino, ženo Ino in Nikolajem, so živeli v hiši na današnji Slovenski ulici, katere vrt je bil prizorišče tedenskih druženj razširjenega sorodstva. Ladislavove sestre so namreč živele v Körmendu na Madžarskem. Zseni je pet pred dvanajsto, dva dni pred pričetkom druge svetovne vojne, prispela v Združene države Amerike in tako je vsaj del družine Frim preživel.
Če ne bi Zseni sprejela odločitve, da se odpravi čez ocean, prav gotovo med fotografijami, ki sem jih prejel od pravnukov Zsigmonda Frima, ne bi bilo fotografije Nikolaja. Morda, v neki drugi stvarnosti, bi Zsenijina – Jennyjina hčerka Klara – Clara, ki je Yad Vashemu, svetovnem centru spomina na žrtve holokavsta, 6. julija 1996 prijavila smrt svojega bratranca Miklosa – Nikolaja, dočakala, da se pred njihovo hišo položijo spotikavci.
Morda. Naša stvarnost pa je takšna, da imamo sedaj ob imenu Nikolaja Frima vsaj fotografijo nedolžnega štiriletnega fantka, ki je moral umreti, ker se je nekdo tako odločil.
Naj bo ta članek njemu in njegovi družini v spomin.
