Jure Kljajić

Bilo je pred leti. Kazalo je, da bo babica, česar se je neizmerno veselila. In ker je bila odprtega duha, vedno dobre volje in so jo vsi imeli radi, smo se veselili skupaj z njo, kovali načrte in težko čakali dan, ki pa ni nikoli prišel. Življenje je hotelo drugače in ko bi le vedeli, da to ni najhujše, kar bo sledilo, bi morda manj žalovali. Zdaj ji ni dano niti več to, da bi imela otroka. Pokopala je tudi njega.

Kako krut zasuk življenja, ki ga ni mogoče razumeti in ga je izredno težko sprejeti. Ni odgovorov, ni besed tolažbe, ostaja le bolečina. Pravijo, da čas celi rane, a vsaka rana pusti brazgotino. In rane, ki so zadale globoke bolečine, nikoli zares ne nehajo boleti, morda pride dan, ko bolijo manj, a popolnoma zacelijo se nikoli ne. Pa četudi le v psihološkem smislu, četudi le v srcu.

Med kapitalističnim direndajem in človeško toplino

December, ki nam je prinesel praznike, prinaša tudi veliko kapitalističnega direndaja, ki vanj ne sodi. Ljudje se drenjajo z nakupovalnimi košaricami in vozički v domala vsaki trgovini, tistih, kjer so igrače, pa se je bolje izogniti v velikem loku. Tudi zaključki in praznovanja se kar vrstijo, da je težko uskladiti vse urnike.

Nataša Juhnov

Ob tem se mi poraja vprašanje, koliko tega počnemo, ker je nekdo rekel, da je tako prav, in ker želimo pustiti dober vtis, in koliko zato, ker si to res želimo in je iskreno. Najlepši so mi trenutki doma, v krogu najdražjih, ko se lahko ure in ure igramo družabne igre in se nikomur nikamor ne mudi. Ko se lahko zares pogovarjamo, kaj dobrega pojemo, se spočijemo, se nasmejimo in ob kakšnih spominih tudi zjočemo.

Na darila prej ali slej pozabimo, na to, kako smo se z nekom imeli lepo in kako smo se takrat počutili, pa nikoli. Določen vonj ali okus nas spomnita na lepe trenutke, morda celo tako zelo, da jih lahko prikličemo nazaj in ponovno občutimo. To so neprecenljivi darovi, darovi, ki jih lahko da le pristna človeška bližina. Darovi, ki jih premalo cenimo, morda jemljemo za samoumevne, dokler so ob nas. In se ne zavedamo bolečine, ki bo prišla, ko tega ne bo več.

Arhiv naročnika

Prihodnost ni obljubljena

Živimo, kot da imamo ves čas na tem planetu, čeprav vemo, da nam je odmerjena vsaka minuta. Vse, kar v resnici imamo, je ta trenutek. Ne hitimo, ne odlagajmo, ne odlašajmo, ker jutri morda nikoli ne pride. Zato oblecite oblačilo, ki ga hranite za posebne priložnosti, saj je vsak dan posebna priložnost. Priložnost, da se zahvalimo za še en dan, ki nam je bil dan. Kako ga bomo izkoristili, se lahko sami odločimo. Ali bomo skozenj pluli z negodovanjem in namrščenim čelom ali ga bomo toplo objeli s prijaznostjo do sebe in drugih.

December je čas, ko je prijaznost še posebej iskana vrlina. Do prodajalk, ki niso krive, da vi v zadnjem hipu kupujete božična darila in je pred vami in za vami gneča. Do sovoznikov, ki so na cesti ravno takrat kot vi, ker so tudi oni namenjeni v to smer kot vi. Do medicinskega osebja v čakalnici, kjer čakate, da vas nekdo obravnava, ker ni nihče od njih kriv, da ste se poškodovali ali zboleli. Verjetno bi vsi našteti bili mnogo raje doma s svojimi dragimi in igrali karte. A življenje ni tako sestavljeno. Ne moremo ga kontrolirati, ne moremo kontrolirati življenja drugih, kontroliramo in spreminjamo lahko le sami sebe. Je pa življenje sestavljeno tako, da se prepleta, da vsi skupaj sestavljamo popoln mozaik. Smo kot prepletena mreža lučk, ki utripajo v drugačnem ritmu, a vse na isti vrvici.

Jure Kljajić

Ne spreglejmo tistih v stiski

Kljub temu da navzven sijemo, pa ne vemo, kaj se za bliščem skriva. Kakšna usoda je komu prekrižala poti, kakšen križ kdo nosi. Je pa križ vsekakor lažji, če ti ga kdo pomaga nositi, čeprav je včasih izredno težko prositi za pomoč. Pa ne bi smelo biti. Od nas je odvisno, ali bomo pomagali ustvariti družbo, ki bo dovolj odprta, da se bodo vsi, ki se bodo znašli v njej, počutili dovolj varno, da prosijo za pomoč, preden bo prepozno. Da postanemo družba, ki si pozornosti ne izkazuje z materialnimi darili, ampak obiskom, stiskom roke, objemom. Da smo pozorni tudi na tiste, ki se počutijo same, osamljene, ki se jim zdi, da ne vidijo izhoda.

Nataša Juhnov

December, ki tako zelo potencira druženje, mnogim potencira tudi bolečino, tesnoba, ki jih stiska v prsih, pa postaja vse močnejša. Zato bodimo pozorni, bodimo obzirni. Življenje bo samo poskrbelo za usodne razplete, ki si jih nihče ne želi. Zato v tisti del življenja, na katerega imamo vpliv, na naše medsebojne odnose, vlijmo sočutje, razumevanje, ljubezen, ki nam bodo dali upanje in moč, da skupaj prebrodimo tudi temne trenutke.