Pixabay

Ali res živimo v časih pretiranega udobja? Zdi se, da se je udobje preoblikovalo v gonilno silo, ki tiho, a vztrajno oblikuje naše odločitve, okolje in celo družbo. Zakaj je udobje postalo tako pomembno? Kot da bi ostalo skoraj edina univerzalna vrednota, ki upravičuje skoraj vse, imperativ in samoumevno pričakovanje. Naša nenehna težnja po udobju je postala eden najmočnejših dejavnikov, ki oblikujejo sodobno družbo. Udobje iščemo, ker smo biološko programirani, da se izogibamo bolečini in stremimo k užitku. V prvinskih časih je bil ta mehanizem ključen za preživetje, danes pa narekuje razvoj industrije, oblikovanja, tehnologije in posledično družbenega sistema.

Pixabay

Pred kratkim sem iskala stol za k pisalni mizi. Navaden lesen stol s pravokotnim lesenim sedalom. Brez oblazinjenih oblog in ergonomskih prilagoditev. Staromodno primerno neudoben stol sem sčasoma našla šele na bolšjaku. Ves razvoj sodobnega pohištva je pravzaprav zgodba iskanja udobja: od trdih lesenih stolov kmečkih izb ali že na pogled nadvse neudobnih baročnih zof s pozlato smo prispeli do ergonomsko oblikovanih pisarniških stolov in popolnoma prilagodljivih ležišč. Sodobno pohištvo je zasnovano tako, da se popolnoma prilagaja našemu telesu, navadam in potrebam, z zaobljenimi robovi in plastmi penaste obloge. Podjetja vlagajo milijone v raziskave o tem, kako oblikovati pohištvo, ki ne le podpira naše telo, ampak tudi izboljšuje našo produktivnost in dobro počutje. Udobje je postalo merilo kakovosti in statusa. Toda udobje je vseobsegajoči pojem, ki se širi v vse sfere življenja.

Spomnimo se, kako je zaječala Scarlett O'Hara v V vrtincu, ko so ji zategnili steznik. Takšno neudobje je bilo sinonim ženske podrejenosti družbenim normam, ki so jih zategovale in dušile kot tisti steznik. Toda tudi sicer so bile obleke od nekdaj spone. Trdo platno. Težek brokat. Ukrojeni suknjiči. Strojeno usnje. Zdi se, da danes industrija kar tekmuje, kdo bo bolj oblazinil, ublažil in omehčal podplate čevljev in ustvaril bolj prožna oblačila, ki se bodo prilagajala telesu. Oblačenje je področje, kjer je udobje doživelo najbolj dramatično preobrazbo. Od tesnih steznikov in raskavih kril praprababic, trdih tvidastih kostimov naših babic in salonarjev naših mam danes prevladuje mehkoba elastana: pajkice, kamor seže pogled. Pandemija je ta trend še pospešila – delo od doma je dokončno preobrnilo dojemanje tega, koliko oblačilnih spon še prenese sedenje za pisalno mizo. »Athleisure«, športna oblačila, ki so postala vsakdanja oprava, so ena najhitreje rastočih modnih kategorij.

Pixabay

Potrošništvo, ki poganja našo globalno ekonomijo, temelji na obljubi udobja. Vsak nov izdelek obljublja, da bo naše življenje naredil enostavnejše, prijetnejše in udobnejše. Od pametnih domov, ki samodejno prilagajajo temperaturo našim željam, do mobilnih aplikacij, ki nam omogočajo nakupovanje brez zapuščanja kavča – udobje je postalo blago, ki ga ne le želimo, temveč pričakujemo in zahtevamo. Alexa mimogrede še vklopi parno pečico, ki skorajda sama predvidi, kako se bo piška spekla. Lenka se šeta, metla pometa...

Udobje se je globoko zasidralo tudi v naš odnos do hrane. Še pred dobrim desetletjem smo si pri prevodih belili glavo, kako prevesti »comfort food«, izraz, ki je prihajal k nam iz anglosaškega sveta in je opisoval marsikaj, od sirnato zapečenih štručk do kremnih sladic ali krepkih golažev. Gre za jedi, ki se priležejo, četudi morda niso prehransko idealne v smislu razmerja med hranili, ampak se jih je prijel sloves hrane, ki naj bi tolažila in vzbujala občutek varnosti, zatočišča.

Hkrati pa udobje pri hrani sega tudi na področje priprave in dostopa do hrane. Če je duh, ki je ušel iz stekleničke, no, vrečke, ko se je prvič skuhala instantna juha, kmalu pregnal občutek slabe vesti, je zdaj udobje podivjalo v drugo smer: le kdo bi pomislil, da si bodo ljudje že pripravljeno hrano kdaj tako množično naročali na dom?

Tudi način, kako konzumiramo kulturo, se je radikalno spremenil v dobi digitalnih tehnologij. Pretočne vsebine, od glasbe, filmov in serij, nam omogočajo, da uživamo v kulturi iz udobja našega doma, kadar koli želimo. Ah, kaj potem, če zamudimo film ali zgrešimo oddajo, vse je ves čas na voljo, na klik na daljincu, v trenutku, ko se nam najbolj prileže, ko nam bo najbolj udobno. Ob vsem tem pa izgubljamo kolektivno izkušnjo kulture, tisti magični trenutek skupnosti. Udobje postaja pomembnejše od avtentičnosti, količina pomembnejša od globine.

In kaj nam lahko ob vsem mehko dostopnem udobju pretočnih vsebin na daljavo pove še branje? Najbolj množične knjižne uspešnice se prav tako zadržujejo v puhastem območju branja za udobje, množično produciranih bralnih vsebin, ki se kot spužvasta žogica odbijajo med predvidljivimi temami fantazije, romance, erotike in bukolike. Ali je sploh čudno, da preučevalci bralnih trendov v zadnjem času več ne govorijo o bralcih, temveč o »potrošnikih vsebin«?

Pixabay

Medtem nas strokovnjaki pedagogi opominjajo, da je branje naporna dejavnost, ki naj nas potiska iz cone udobja, da lahko pozneje poskrbi za višje oblike užitka. Da si pridobimo bralno kondicijo, na podlagi katere bomo lahko začeli zares uživati v branju, moramo najprej malo garati.

Morda najsubtilnejša, a najbolj vplivna oblika udobja je miselno udobje, ki je pravzaprav oblika lenivosti. Naši možgani so naravnani tako, da iščejo kognitivno ekonomičnost – raje sledimo utečenim miselnim vzorcem, kot da bi vložili energijo v preizpraševanje in spreminjanje svojih prepričanj. Algoritmični mehurčki na družbenih omrežjih in prilagojene vsebine nam ponujajo udobje, da vidimo in slišimo le tisto, kar potrjuje naša obstoječa prepričanja.

Pixabay

V svetu, obsedenem z udobjem, se moramo vprašati, ali nam udobje resnično prinaša srečo in izpolnitev. Ali pa nas morda prikrajša za tiste neprijetne, a transformativne izkušnje, ki nas oblikujejo kot posameznike in kot družbo? Morda je čas, da ponovno razmislimo o vlogi udobja v našem življenju in najdemo ravnovesje med udobjem in izzivom, med enostavnostjo in kompleksnostjo, med varnostjo in rastjo.