Sašo Radej

Minuli konec tedna sem preživela v Beogradu, ker je bila prva obletnica smrti moje tašče. Po pravoslavnih običajih se sorodniki zberejo na pokopališču na pogostitvi. Tradicionalno je to žito, toda ker ne jeva glutena, so bile kroglice iz suhega sadja in »pita«, zelenjavni zavitek. Prižge se cigareta, če je bil pokojni kadilec, in se položi na grob. Druženje se potem nadaljuje na pokojnikovem domu, saj se ta eno leto, razen čiščenja, pusti v nespremenjenem stanju. Zaradi spoštovanja pokojnika in lastnega časa za žalovanje.

Rada se družim z moževimi sorodniki, ker so to iskrena druženja. Energija spoštovanja in sprejemanja nas je objemala še naslednjih sedem ur druženja in če me ne bi premagala utrujenost, bi želela nadaljevati še v noč.

Ena izmed sorodnic je podelila zgodbo zadnjih 15 let, ko je bila njena hčerka zelo problematična najstnica. Ni želela v šolo, menjavali so zasebne srednje šole, mož je bil prepričan, da je psihično zbolela, ona pa je verjela, da obstaja izhod. Dediščino, ki jo je nepričakovano dobila, je začela namenjati za romanja v svete kraje, kjer je predano molila. Vabila je tudi moža, vendar se ji ni pridružil, kljub temu da je vmes zbolel za rakom. Bili so številni vzponi in padci, po petih letih je tudi hčerka želela z njo na pot, vendar je morala še počakati na naslednje potovanje, saj je vodja teh romanj čutil, da še ni pravi trenutek zanjo.

Na naslednjem romanju pa se je za hčerko zgodil prelom. Njena mama je povedala, da se je zgodila tako močna preobrazba, da se je tudi fizično spremenila. Končala je srednjo šolo, odkrila svojo kreativnost za urejanje prostora in zagnala uspešno zasebno podjetje. Unikatno je uredila vse njihove nepremičnine v središču Beograda in jih oddaja turistom, sedaj tudi najema druga stanovanja, jih uredi in oddaja. Ima odlične recenzije in živi od svojega hobija, čeprav ni nikoli imela odličnih ocen.

To je še ena od zgodb o neukrotljivih otrocih, katerih duše si želijo svobode in ustvarjalnega življenja.

Instagram/Aleksandar Vučić

Druga hčerka pa se je po desetih letih življenja v Ameriki vrnila zaradi ljubezni. Na enem od obiskov Srbije je spoznala Kanadčana srbskih korenin, ki je želel živeti v Srbiji, in po skupnega pol leta v Ameriki sta se vrnila, ona se je zaposlila, on pa je računalničar in lahko dela kjer koli, samo da je internet dober.

Vračala naj bi se sama, ker ima mož naročene mojstre, na katere čakaš skoraj tako dolgo kot na specialistični pregled pri zdravniku.

Možnost prevoza sem objavila na Prevozi.org in kontaktirala me je simpatična študentka gradbeništva. Prijetna in zgovorna. Drugo leta študira v Mariboru, navdušena je nad Slovenijo. Odlična športnica, članica državne reprezentance Srbije je imela vse urejeno za študij v Ameriki, vendar je njen oče hudo zbolel, zato ni želela na »drugi konec sveta«. Po letu in pol je pri 45 letih tudi umrl. Priznan športnik, ki je poleg službe kot inženir opravljal še popoldansko obrt montaže grelnih teles. Velikokrat je delal tudi brez plačila, saj so se mu kakšni reveži zasmilili in ni želel, da zmrzujejo. »Bil je predober človek, vse za druge,« je dejala, »1700 ljudi je bilo na pogrebu. Jaz ne želim živeti v Srbiji, da bi morala delati cel dan, da bi otrokom zagotovila normalno otroštvo! S sestro sva imeli vse. V domu imajo hostel, tam čistim sobe ob koncu tedna, tako da mami ni treba plačevati zame. Po enem letu bosta obe s sestro prišli v Maribor, saj bo mama kot medicinska sestra takoj dobila službo v UKC Maribor, sem se že vse pozanimala.

Nekaj časa sem sodelovala v protestih, toda zdi se mi, da nimajo izoblikovanih zahtev, jasnih ciljev. Vprašala sem jih, koga želite, če bodo ponovne volitve, in nimajo kandidata. Potem bodo pa zopet upokojenci volili Vučiča. Imam prijateljice, ki bi jim dedek dal 100 evrov, če bi volile Vučiča. Vsi, ki jih poznam, želijo ven. V domu smo vsi Balkanci, zato mi slovenščina še ne gre tako dobro. Profesorji so dostopni, če česa ne razumem, mi vedno razložijo, tudi v klubu so me dobro sprejeli, v Sloveniji so vsi ljudje tako prijazni. Pa zrak je tako čist, čisto drugače kot pri nas. Nihče normalen ne želi živeti v Srbiji!« Ko sva prestopili mejo, je poklicala mamo. Rekla sem, naj ji pove, da ima čudovito hčerko in da je res lahko ponosna nanjo. Solze so mi stopile v oči, saj sama nisem bila taka in nisem videla dobrega, ki mi je bilo dano.