Svet24
© 2025 SVET24, informativne vsebine d.o.o. - Vse pravice pridržane.
Čas branja 3 min.

Kolumna: Je serija Adolescenca opozorilo ali pretiravanje?


Štefan Kardoš
24. 4. 2025, 18.15
Deli članek
Facebook
X (Twitter)
Kopiraj povezavo
Povezava je kopirana!
Deli
Velikost pisave
Manjša
Večja

Serija nam lepo pokaže tudi, da »stari« in »mladi« ne govorimo več istega jezika. Komunikacija med nami je velikokrat en sam nesporazum

935110_profimedia-09686564690.jpg
Profimedia
Serija Adolescenca je poskrbela za velik odmev, še posebej v Veliki Britaniji, kjer je bila posneta.

Adolescenca je Netflixova serija, ki je dvignila veliko prahu v zadnjem času. Starši je menda ne morejo gledati. Po drugi strani pa nekateri pravijo, da bi si jo morali obvezno ogledati prav vsi starši in njihovi otroci. Serija govori o najstniškem svetu z jezikom, ki se ga bodo naša starševska ušesa težko navadila.

Na začetku serije policija vdre v hišo povprečne angleške družine in aretira trinajstletnega sina z obtožbo, da je brutalno umoril vrstnico. Sinko se ob tem polula v hlače in kliče očeta na pomoč, pravi, da se mu godi velika krivica, on ni storil ničesar. Kar seveda ni res, deklico je na parkirišču večkrat zabodel z nožem, vse so posnele kamere. Toda ali je trinajstletni otrok lahko tako brutalen zločinec?

simbolična, nasilje, v-družini, nad-ženskami, fizično, žensko
Jure Kljajić
Najstniki niso prikazani kot nedolžni, igrivi otroci, ampak kot sadistične psihopatske pošasti, katerih edini cilj je čim bolj ponižati in prizadeti sočloveka.

V prizorih, ko kriminalisti na morilčevi šoli pri sošolcih poizvedujejo, kaj bi lahko bil motiv za nedoumljivo dejanje, najstniki niso prikazani kot nedolžni, igrivi otroci, ampak kot sadistične psihopatske pošasti, katerih edini cilj je čim bolj ponižati in prizadeti sočloveka, za njih ne obstaja nobena avtoriteta, nobena dolžnost, zgolj pravica do izživljanja svojih nagonov, šteje zgolj nasilje. Ali avtorji pretiravajo?

Učitelji v seriji niso prikazani kot idealisti in heroji, ki s svojimi čudežnimi pedagoškimi pristopi mladostniške potencialne delinkvente preobražajo v pesnike in znanstvenike, učitelji so prikazani kot obupanci, ki vsak s svojo strategijo skušajo preživeti dan brez trajnih in dokončnih poškodb (psihičnih in fizičnih), ki bi jim jih prizadejali »nedolžni otroci«. Slovenski gledalci se ob tem zgroženo sprašujemo, ali je ta veter nihilizma in uničenja morda res zapihal tudi že v naše kraje.

družina, sprehod, v gozdu
Profimedia
Oče najstniškega morilca ne ve, kje je zgrešil z vzgojo, delal je namreč ravno nasprotno od svojega očeta, ki je njega kar naprej tepel, on nikoli ni dvignil roke nad svojega otroka.

Oče najstniškega morilca ne ve, kje je zgrešil z vzgojo, delal je namreč ravno nasprotno od svojega očeta, ki je njega kar naprej tepel, on nikoli ni dvignil roke nad svojega otroka. A potem potoži, kako je bil srečen in pomirjen, da se je sin zvečer zapiral v svojo sobo, namesto da bi hodil v svet zabave, kjer bi nanj prežale številne nevarnosti (alkohol, droge, nasilje, izsiljevanje ...). Ob tem ni pomislil na to, da sinko v sobi sedi pred računalnikom, ki je lahko nevarnejši od orožja, drog in vsega drugega.

Pornografija na spletu je še najmanj. Filmski sin očetu razloži, da je gledanje pornografije za trinajstletnika vsakdanja stvar, omeni mu tudi, da si z vrstniki delijo razgaljene fotografije sošolk in se potem objestno posmehujejo njihovim ploskim prsim.

Računalniški ekran je tudi okno v svet mizoginije (sovraštva do žensk), ki jo po spletu širijo vplivneži, kakršen je Andrew Tate, človek, ki ga prav zaradi tega obožujejo mnogi mladi fantje. Tukaj je še občudovanje in poveličevanje serijskih morilcev, predvsem takih, ki so morili ženske. Tako nastaja svet t. i. incelov, fantov, ki preprosto ne morejo vzpostaviti normalnega razmerja z žensko, zato se potem združujejo v hujskaške spletne skupine, uperjene proti ženskam. Vse to se dogaja v varnih sobah naših domov, kamor zapiramo svoje »zlate piceke«, da bi jih obvarovali pred nevarnostmi zunanjega sveta.

otroci-pred-zaslonom, računalnik
Pixabay
Vse to se dogaja v varnih sobah naših domov, kamor zapiramo svoje »zlate piceke«, da bi jih obvarovali pred nevarnostmi zunanjega sveta.

Serija nam lepo pokaže tudi, da »stari« in »mladi« ne govorimo več istega jezika. Komunikacija med nami je velikokrat en sam nesporazum. »Stari« se razburjamo, da naši »mladi« ne berejo več knjig, da nimajo besednega zaklada, ostajamo pa slepi za mnoštvo pomenov, ki jih oni razbirajo npr. iz emotikonov, znakov, ki so za nas »stare« največkrat enoznačni. V seriji mora sin očetu, policijskemu inšpektorju, kot majhnemu otroku razlagati mladostniško simbolno govorico z instagrama. Srce ni nujno vedno simbol ljubezni, kot misli oče, ki srčke prek telefona pošilja ženi, v določenih kombinacijah in barvah je srce lahko tudi simbol česa drugega. In potem so tukaj še obrazi, tabletke in številni drugi simboli, znaki, ki so marsikdaj prikrita govorica nasilja, sovraštva, maltretiranja, orožje, ki naslovnike včasih pahne v dejanja obupa, požene celo v samomor ali umor (kot fanta v tej seriji).

emoji.jpg
Profimedia
V seriji mora sin očetu, policijskemu inšpektorju, kot majhnemu otroku razlagati mladostniško simbolno govorico z instagrama.
Filmarji (in drugi zgodbarji) v prikazu realnosti marsikdaj pretiravajo v vseh pogledih zato, da bi želeno sporočilo v čim bolj jasni obliki doseglo naslovnika. Tako je najbrž tudi v tej seriji. Na misel pa mi ob tem vseeno prihajajo prizori domačega nasilja med vrstniki, o katerem v zadnjem času obširno poročajo slovenski mediji. Morda je pretiravanje nujno. Če sploh je pretiravanje.

© 2025 SVET24, informativne vsebine d.o.o.

Vse pravice pridržane.