Ines Baler

Marsikatera gospodinja oziroma ljubiteljska vrtnarka je na domačem dvorišču in vrtu že kdaj opazila, da se z rožami ali sadikami zelenjave, ki jih skrbno neguje, nekaj dogaja. Listi so postajali rumeni, rastlina pa je počasi odmirala. Če je razkopala prst, je lahko naletela na nekaj centimetrov velike drobne črvičke in našla vzrok propada rastlin. To so ličinke oziroma tako imenovani ogrci majskega ali drugih hroščev. V enem manjšem lončku s cvetlico jih lahko najdemo tudi deset in več.

»Ogrci se v zemlji razvijajo kar tri leta, zato jih najdemo ves čas, največ pa jih opazimo spomladi in jeseni, ko prekopavamo zemljo. Najbolj problematični sta drugo in tretje leto razvoja, ko so ličinke že večje in zelo požrešne,« je pojasnil Žiga Laznik, asistent raziskovalec na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani. Dodal je, da lahko največjo škodo pričakujemo v letih po intenzivnem letu odraslih hroščev, tako imenovanih hroščevih letih, ki se pri nas ponavljajo vsako četrto leto. In prav zdaj smo v letih njihove večje pogostosti. 

Osebni arhiv

Ko se ljubiteljske vrtnarke hudujejo nad najdenimi ličinkami, pogosto povedo, da so pred zasaditvijo rož kupile novo zemljo, zato večkrat prevladuje prepričanje, da so ličinke v lončke prišle skupaj z zemljo. Laznik pravi, da to ne drži nujno, saj najpogosteje hrošči sami odlagajo jajčeca v ugodna tla. »Torej rahla, vlažna in s humusom bogata. Redkeje se zgodi, da pridejo ličinke v zemljo skupaj z neustrezno pripravljenim substratom ali kompostom,« je dejal. Ogrci lahko škodo povzročajo tudi na travnikih in drugih površinah, po besedah sogovornika imajo najraje zatravljene in zapleveljene površine, kjer je zemlja rahla in dobro zračna. Zato svetuje, naj tla na njivah in vrtovih ostanejo čista, brez plevelov in naj so rastline dobro oskrbljene s hranili. 

Tristo na kvadratni meter

Ogrci največjo škodo povzročajo z objedanjem korenin. Na travni ruši to povzroča rumenenje, sušenje in propad, na vrtovih pa venenje, zastoj v rasti in odmrtje sadik. Kritična gostota na travniku ali njivi je že 15 do 20 ogrcev na kvadratnem metru. » V Črnem Vrhu nad Idrijo je bilo leta 2005 tudi več kot 300 ličink na kvadratni meter. Takrat so travniki povsem propadli in paša živine ni bila več mogoča,« na enega od ekstremnih primerov spominja Laznik. 

Ines Baler

Da bi preprečili prevelike razmnožitve škodljivih ličink, je po besedah sogovornika ključno preventivno ukrepanje. Sam navaja redno obdelovanje tal, čista polja brez plevela, dober kolobar in uravnoteženo gnojenje. Travne površine naj bodo redno košene in dognojene. »Mehanska obdelava tal v suhem in sončnem vremenu je zelo učinkovita, saj ogrce dvignemo na površje, kjer jih poberejo ptice ali uniči sonce.«

Kaj pa, ko je škoda že povzročena?

Asistent raziskovalec navede, da je kemično zatiranje danes zelo omejeno. Za vrtove in večino kmetijskih površin ni več registriranih talnih insekticidov, zato so v ospredju biotični ukrepi. Najpogosteje se uporabljajo entomopatogene glive (parazitski mikroorganizimi, ki lahko okužijo in onesposobijo ali ubijejo škodljivca) in entomopatogene ogorčice (drobni organizmi, ki se naselijo v škodljivca). »Raziskave na travniku v Gotenici (2012–2013) so pokazale, da so ti pripravki zelo učinkoviti proti mlajšim ličinkam, medtem ko proti tretji stopnji večinoma niso uspešni. Najbolj učinkovita je bila kombinacija gliv in ogorčic, aplicirana poleti,« je opisal primer.

Ines Baler

Kot primer dobre prakse je omenil tudi prej omenjeni Črni Vrh nad Idrijo, kjer je leta 2005 entomopatogena gliva Beauveria brongniartii ob obilnih padavinah drastično zmanjšala število ogrcev s prek 300 na manj kot deset na kvadratni meter, kar je omogočilo obnovo travnikov brez kemičnih sredstev. 

Več naravnih sovražnikov

Prav tako imajo ogrci naravne sovražnike. Laznik pojasnjuje, da se z njimi prehranjujejo ptice, kot so škorci, vrane in srake, tudi sesalci, kot so krti, ježi, jazbeci in divje svinje, prav tako parazitske glive in bakterije. »Problem nastane, ko naravnih sovražnikov ni dovolj – prav to se je zgodilo na Črnem Vrhu, kjer ob vzorčenju niso našli niti entomopatogenih ogorčic, ki drugod pomagajo vzdrževati ravnovesje.«

Osebni arhiv

Laznik vrtnarjem in kmetom sporoča, da je najpomembnejše spremljanje hroščevih let, saj tako vemo, kdaj pričakovati povečano škodo. »Zavedati se moramo, da hitre rešitve ni – obvladovanje ogrcev zahteva kombinacijo mehanskih, agrotehničnih in biotičnih ukrepov. Kdor redno neguje tla, kolobari posevke in pravočasno uporabi biotične pripravke, lahko škodo močno zmanjša.«

Ne zamenjujmo z zlatimi minicami
Opozoriti velja, da se ogrci majskih hroščev pogosto lahko zamenjajo z ličinkami zlate minice. Če so ogrci med najnevarnejšimi talnimi škodljivci, so ličinke zlate minice in še nekaterih drugih vrst naši zavezniki pri izboljševanju rodovitnosti tal. »Ogrci majskega hrošča so večji (do 6,5 cm), s čvrsto rjavo glavo in značilnim upognjenim telesom, ki je na koncu odebeljeno in potemnelo. Ličinke zlate minice so manjše in vitkejše ter se večinoma prehranjujejo z odmrlimi organskimi ostanki v kompostu – zato so za vrt koristne, ne škodljive,« poudarja Žiga Laznik.