Ines Baler

Na literarnem večeru letošnjega Jenamena festa v Črenšovcih je bila predstavljena knjiga Spominčice, ki pripoveduje življenjsko zgodbo Agate Žoldoš, rojene Vinčec, iz Trnja. Kot sedemnajstletno dekle je zapustila rodno vas in domovino ter v želji po boljšem življenju odšla v tujino. V Kanadi, natančneje v Torontu, si je ustvarila novo življenje, družino z Jožetom Žoldošem iz Črenšovec, tam pa sta se ji pozneje pridružili še sestri Dorica in po smrti očeta še mama Barbara.

V knjigi, ki je zapisana v slovenskem in angleškem jeziku ter jo je izdalo Kulturno-turistično društvo Črenšovci, podrobneje spoznamo zgodbe in občutke slovenskih izseljencev. Gostje literarnega večera so imeli tudi priložnost pozdraviti Žoldoševo, saj sta se s sestro oglasili prek internetne povezave. »Zelo sem vesela knjige, ki opisuje moje življenje, in da ste to storili zame,« je dejala, se zahvalila vsem, ki so sodelovali pri izdaji Spominčic, ter dodala, da jo je k pisanju spodbujal zdaj že pokojni črenšovski duhovnik Ivan Krajnc.

Silva Eöry

Pogovor je povezovala Andreja Sever, ki je knjigo uredila, z njo pa je o zgodbi in izseljenstvu spregovoril domačin Jožef Horvat, znan pomurski poslanec. Zbrani so na začetku lahko prisluhnili odlomku, ki govori o tem, kdaj in kako se je Agata, po domače Agica Žoldoš, odločila, da odide v tujino. Takrat je bila zaposlena v odranski zadrugi in nekega julijskega dne se je pri njej v pisarni oglasil bratranec Jože, ki ji je dejal, da še isti dan odhaja v Avstrijo, in jo pozval, naj gre z njim.

Ne vem, ali je od koga slišal, da sem si nekega dne tudi sama želela iti. Še bolj ne poznam odgovora na vprašanje, kako sem se v tistem trenutku nepreklicno odločila, da grem. V resnici zaradi dela niti nisem imela časa za razmislek. Zaklenila sem blagajno in pisarno, pospravila ključe in jih odnesla domov.

Zgodba nadalje pravi, da je po vrnitvi domov staršema dejala, da želi z bratrancem oditi v Avstrijo. »Jokali smo. Še posebej oče, kajti vedel je, da so to najini zadnji skupni trenutki. Starša sta me blagoslovila. Oče se je solznih oči poslovil in odšel na polje, od koder me je opazoval. Njegovo srce ni moglo prenesti bolečine ob mojem odhodu od doma,« je zapisala. Tako je zapustila Slovenijo in si pozneje ustalila v daljni Kanadi, kjer se ji je pridružil še mož Jože.

Patrick Tomasso/unsplash.com

Velika povezanost

Tudi poslanec Horvat je znanec Agate Žoldoš in številnih drugih izseljencev. Spomnil je, da so leta 2006 v Črenšovcih slovenskim izseljencem postavili pomnik, katerega avtor je Štefan Hauko, in v tistem času je bil z zakoncema veliko v stikih. Dodal je še, da so v okviru tedna duhovnosti in kulture osnovnošolci pripravili zanimivo raziskavo in ugotovili, da je iz njihove občine oziroma župnije v povojnem času zaradi ekonomske in socialne stiske v tujino odšlo okoli 1500 ljudi. Severjeva ga je pri tem povprašala, kaj meni, da je razlika med Slovenci doma in v tujini. Med pogovorom je odgovoril, da lahko samokritično reče, da v tujini bije bistveno večje slovensko srce kot doma. Kajti skupnosti so tam zelo povezane, veliko se družijo in ohranjajo slovensko kulturo, jezik ... »Vidi se, kaj jim pomeni domovina. Jaz bom na gospo Agico vedno gledal skozi očala, da je med nami, da ni nikoli odšla.«

Ines Baler

Večina Slovencev in Pomurcev je bila ekonomskih migrantov. »V tej knjigi niso samo zgodbe avtorice, na neki način je to učbenik, v katerem so izkustvene pripovedi, ker govorijo o takratni ekonomsko-socialni situaciji. Družine so bile velike, pri nas ni bilo 'fabrik' ... Ves čas nastajanja knjige imam pred seboj 1500 ljudi, naših soobčanov, ki so si ustvarili nova gnezda. Ko so prišli v novo državo, niso poznali jezika, ampak s svojo pridnostjo so dosegli neverjetne stvari,« poudari Horvat. Tako smo med drugim slišali, da je Jože Žoldoš v Kanadi ustvaril uspešno podjetje. Kot je navedel Horvat po spominih iz njunega pogovora, se je Žoldoš, ki je umrl leta 2009, ukvarjal z izdelovanjem izdelkov iz inoksa. Omenil pa je še zanimivost, da je za ladjo za križarjenje izdelal svetilo s premerom kar devet metrov. 

Silva Eöry

Ni povsem odšla 

V nadaljevanju je Andreja Sever povedala več o knjigi. Prvi del je poimenovan Spominčice rodne domovine Prekmurja, v njem bodo bralci lahko prebrali zgodbe iz otroštva in mladosti Agate Žoldoš, spoznali njeno družino Vinčec, izobraževanje, delo v Odrancih ... Naslednje poglavje nosi naslov Spominčice nove domovine Kanade in je tudi najbolj obsežno. V njem avtorica opisuje, kako je čakala moža, šla v službo, kako ni znala jezika, kako je vzgajala družino, se povezovala z drugimi. 

»V večjem delu spoznamo tudi življenje njenega moža, saj avtorica piše o številnih preizkušnjah. Kot vsi Prekmurci je zelo skromna, zato sama zase ne pove, kako močna je bila, ampak to lahko uvidimo iz celotne zgodbe. Soočila se je z veliko zdravstvenimi težavami, nesrečami moža, predvsem pa spoznamo prekmursko žensko, ki je vedno ohranjala stik z domovino,« jo opiše urednica knjige. 

Naslednji del knjige je sestavljen iz zgodb njenih otrok, predstavljena je tudi družina Žoldoš iz Črenšovec, iz katere je izviral njen mož in v kateri je bilo enajst otrok, medtem ko v njeni devet. Ena zgodba je namenjena tudi sestri, s katero sta še danes zelo povezani. Nadalje boste lahko prebrali intervju z njenim sinom Jožetom, ki je priznani nevrokirurg, pa prispevek o 50. obletnici poroke in smrti moža. Severjeva je dodala, da knjiga prinaša še prispevke nekaterih ljudi, s katerimi se je Agata srečevala v različnih obdobjih življenja, med drugim duhovnika Zorana Carja, poslanca Jožefa Horvata, Romane Lebar, Toneta Burje, Francija Trstenjaka, Dorice Sever, Leopolda Valanta ... 

Vanesa Jaušovec

»Skozi njih vidimo veličino, ki je samo z zgodbo, kot jo je zapisala Agata, ne bi mogli.« Enega od prispevkov je prispevala tudi Terezija Sarjaš, ki je še vedno v skoraj dnevnih stikih z avtorico. V njem je pisala o njunem odnosu. »Za odnos, ki ne potrebuje fizične bližine, da bi bil blizu, in ne velikih besed, da bi bil globok, sem ji iz srca hvaležna. Da mi je dano hoditi po poti življenja s teto Agico, ki s svojo preprostostjo in vero razsvetljuje še druge poti,« pravi.

Kot vsaka avtobiografska zgodba je tudi ta opremljena s fotografskim materialom, na eni strani iz Slovenije, na drugi iz Kanade. Jožef Horvat je ob koncu dejal, da po njegovem mnenju Agata nikoli ni odšla iz Prekmurja. »Če odideš v polnem pomenu besede, je za teboj praznina. Agato pa čutimo tukaj, ne samo prek slike, prek njenih obiskov, darov za domačo cerkev in niti ne vemo, za kaj in koga še, ker je največkrat hotela biti anonimna,« je povedal in dodal, da še ima dolg, da izpolni obljubo in jo obišče v Torontu. Sklenil pa je s slikovitim opisom, da je Žoldoševa nekoč od skromnosti in revščine vzela navidezni kovček, v katerega je spravila starševsko ljubezen, spomine in vero.