Profimedia

V nadaljevanju preberite kolumno Zore Borko, direktorice zavoda Vitica.

Osamljenost je ena najbolj perečih težav sodobne družbe in je tesno povezana s krizo vrednot. Vse manj je solidarnosti in spoštljivega odnosa do starejšega človeka, v družinah pa vse manj hvaležnosti in skrbi za ohranjanje njegovega dostojanstva. Izginja nesebična pomoč starejšemu v stiski, zato so starejši vse pogosteje prezrti v svojih potrebah – naj gre za soseda, sorodnika, prijatelja, znanca ali mimoidočega.

· Osamljenost in december

»Ne pogrešam daril, pogrešam glas,« priznava starostnik z Goričkega

Prav tako v družinah pogosto ni več prave hvaležnosti za vse tisto, čemur so se starši nekoč odpovedovali zaradi vzgoje in varstva svojih otrok. Ko bi sami potrebovali pomoč, se ta ne vrne vedno v največjem možnem obsegu. Otroci vse pogosteje iščejo rešitve zase, za svoje potrebe in udobje, zato skrb za starejšega družinskega člana ni vedno med prednostnimi družinskimi temami. Ob vse izrazitejših materialnih potrebah se lahko odnosi v družini hitro skrhajo, v središču napetosti pa se pogosto znajde nemočen starejši človek.

Osebni arhiv

Vse te okoliščine vodijo v osamljenost in nemalokrat tudi v zapuščenost starejše osebe. Prav osamljenost je pogost vzrok slabšega počutja, ki lahko vodi tudi v bolezenska stanja. Gre za zelo bolečo izkušnjo, prepleteno z razočaranjem nad lastnimi otroki in družbo na splošno ter z občutki manjvrednosti in nezaželenosti. Starejši pogosto povedo, da je osamljenost »težka ali zelo težka«.

Zato je pomembno, da se vsak dan znova zavedamo, kako huda je lahko stiska osamljenega starejšega človeka, in da se vprašamo, kaj lahko storimo sami. V resnici zelo malo. Nič nas ne stane, če izrečemo nekaj prijaznih besed, pomagamo pri manjših opravilih ali pripravimo drobno pozornost. Odziv je pogosto ganljiv: iskrena zahvala, prijazen nasmeh, dotik hvaležnosti ali iskrica radosti v očeh.

Posebej v prazničnih dneh lahko naredimo nekaj lepega za starejšega soseda – mu odnesemo voščilnico v nabiralnik, nekaj piškotov ali se z njim sproščeno pogovorimo na stopnišču ali dvorišču. Lahko pokličemo starejše, ki jih že dolgo nismo slišali, in jih vprašamo, kako bodo preživeli praznike. Drobnih pozornosti nikoli ni preveč. Imajo pa čarobno moč.

Profimedia

V teh dneh sem sama doživela poseben trenutek. Poklicala me je ena od naših uporabnic. Pri osemdesetih letih je prvič v življenju prejela voščilnico in manjši poklon. Zanjo je bil to nepozaben dan. Besed sreče in hvaležnosti ni hotelo biti konca. Takrat se znova zaveš, da so stvari, ki resnično štejejo, nemerljive. Ko osrečimo druge, osrečimo tudi sebe.

Praznični dnevi so posebna priložnost tudi za družine. Priložnost, da povabijo starejšega družinskega člana, naj pove svojo življenjsko zgodbo – o svetu, v katerem je živel, o ljudeh, ki jih je srečal, in izkušnjah, ki so ga oblikovale. Tako se sedanjost poveže s preteklostjo in skupaj ustvarjata pot v prihodnost. Starejši ob tem ohranja svoje edinstveno mesto v družini ter spoštovanje in dostojanstvo.

Tudi na mojem profesionalnem področju je v stiku s starejšimi osebami skoraj vedno v ospredju njihova potreba, da povedo svojo življenjsko zgodbo. Zato je moje današnje povabilo namenjeno vsem, ki imajo to možnost – svojcem, zaposlenim, prostovoljcem, prijateljem in drugim. Prisluhnite. Slišali boste edinstvene zgodbe, ki vas bodo osebno obogatile, vas pustile manj ravnodušne in vas na poseben način povezale s sogovornico ali sogovornikom. Empatično poslušanje življenjske zgodbe je eno najlepših prazničnih daril – darilo, ki starejšemu človeku omogoča, da spregovori o svojem življenju in je pri tem slišan, razumljen in spoštovan.