Uljana Drach je na Ptuj prišla iz Ukrajine: „Rada bi risala za ljudi“
Uljana Drach se po treh letih, odkar je z družino pred vojno vihro v Ukrajini pribežala v Slovenijo, strašnih dni v letu 2022 ne želi niti spominjati. „Bilo je prehudo in vse nas je bilo strah.“ Raje govori o umetnosti in športu.
24. februarja bodo minila tri leta od začetka vojne v Ukrajini, ki je doslej zaznamovala že marsikatero življenje. Mnogi so pred smrtjo bežali v Slovenijo, tudi na Ptuj. Uljana Drach je ena tistih deklic, ki je morala dom in prijatelje zapustiti, ko ji je bilo komaj 12 let.
Najtežje se je bilo ločiti od družine, prijateljev in življenja, kot ga je bila vajena v domovini, kjer se je kot vsi otroci njenih let ob obiskovanju šole brezskrbno igrala s prijateljicami, risala, trenirala gimnastiko in odbojko ter tudi kvačkala igračke za manjše otroke ...
Danes 15-letna devetošolka iz Osnovne šole Olge Meglič je na novi življenjski prelomnici življenja, saj se odloča o nadaljnjem šolanju in poklicu, ki ga bo opravljala. Izzivov ji ne manjka, njeno življenje se že od otroških let vrti okrog športa in umetnosti. Oboje ima rada in o obojem govori z neverjetnim žarom, ki ga lahko začuti vsakdo v njeni bližini.
Ko je izvedela, da se je začela vojna, je postala „panična“
Z Uljano smo se pogovarjali le nekaj dni pred tretjo obletnico začetka vojne v Ukrajini. Usodnega 24. februarja 2022 sploh ni mogla verjeti, da se je začela vojna. Zjutraj, še preden naj bi šla v šolo, ji je to povedala mama. Postala je panična, v šolo pa ni v Ukrajini šla nikoli več, saj so jih takoj zaprli. Poti do Slovenije se spomni bežno in se je niti ne želi. „Bilo je prehudo, veliko ljudi je moralo zapustiti Ukrajino in vse nas je bilo strah. Tudi prvih dni v Sloveniji se spominja z bolj ali manj grenkim priokusom. Težko je bilo, saj ni znala slovensko in ni veliko razumela. „Najprej sem se pogovarjala s pomočjo prevajalnika, nato pa sem se jezika hitro naučila.“ Prvo leto se je slovenščino učila trikrat tedensko na dodatnih urah v šoli. Največ se je naučila ob poslušanju, imela pa je tudi delovne zvezke. Najtežje ji je še danes napisati daljši stavek, kot vsi tujci pa se je tudi ona spopadala z dvojino. „Dolgo časa sem namesto dvojine uporabljala množino,“ je povedala z nasmeškom in priznala, da je slovenska dvojina res težka.
