ČG

Sluh je čutilo, ki nam služi najdlje, prej odpovedo vsa druga čutila. Velikokrat kdo enostavno ne more umreti, ker nekoga čaka, ima stare zamere, nerazčiščene stvari, to so res težke zgodbe. Marsikdo pa umre popolnoma umirjeno, dostojno,« še dodaja Nataša Panikvar, ki praktično vsak dan obiskuje paliativne bolnike.

Paliativna oskrba v Spodnjem Podravju v zadnjem obdobju teče dobro; v tej zgodbi je povezanih več zavodov in ogromno srčnih posameznikov, ki ljudem pomagajo na poti do dostojne, čim manj boleče in mirne smrti.

Devetdeset odstotkov bolnikov si želi umreti doma, v družbi bližnjih, kar je v večini primerov tudi možno. Pri tem je izjemno pomembno sodelovanje Zdravstvenega doma Ptuj in Splošne bolnišnice dr. Jožeta Potrča Ptuj. Delo patronažnih sester se namreč pomembno dopolnjuje z delom mobilnega paliativnega tima, ki od lanskega leta deluje v ptujski bolnišnici.

»Če zdravstveno stanje dopušča in ni nujno potrebnih kakih ekstremnih storitev, ki jih doma ne moremo nuditi, seveda osebi, ki to želi, omogočimo, da umre doma. Pri tem je izjemno pomembna tudi vloga svojcev, ki morajo tako psihično kot fizično biti pripravljeni na umiranje,« je jasna Panikvarjeva, ki ima na tem področju ogromno izkušenj. Delo opravlja z veliko srčnosti in zavedanja, kako pomembna sta v teh trenutkih sočutje in primeren pristop.

Pexels

Patronažne sestre pri umirajočem vsak dan

Patronažne sestre paliativne bolnike oskrbujejo vsakodnevno, paliativna mobilna enota po potrebi, praviloma enkrat ali dvakrat tedensko. Če jih potrebujejo, tudi večkrat. Tako v zdravstvenem domu kot Domu upokojencev Ptuj izpostavljajo strokovnost in neizmerno pripravljenost vseh zaposlenih v mobilnem timu, da pomagajo bolnikom in svojcem. Pri tem posebej izpostavljajo zdravnico Karmen Pišek Šuta, ki je vodja tega tima v SB Ptuj. »Tudi če ne dela, če je vikend, noč, se zmeraj oglasi in je pripravljena pomagati; res izjemno izjemno srčna. Seveda si pohvalo zaslužijo prav vsi, tudi preostali zdravniki in sestre, tudi zdravniki družinske medicine, s katerimi prav tako sodelujemo,« pravi strokovna direktorica Doma upokojencev Ptuj Jožica Hudžar.

Strah pred smrtjo nam privzgojijo

Paliativa obstaja, odkar obstaja svet, a kot pravi Panikvarjeva, jo v Sloveniji uporabljamo zadnjih 20 let. Izpostavlja odnos, ki ga ima naša kultura do smrti: »Ljudje so vedno umirali in vedno bodo. A pri nas je kultura taka, da otrokom privzgojimo strah do minljivosti in umiranja, čeprav bi jih morali učiti, da je tudi smrt del življenja. Tako je bistveno manj strahu, bolečine. Iz izkušenj vem, da človek, ki umira, potrebuje umirjeno okolje. Najtežje umrejo tisti, ki jih bremenijo stvari, občutki krivde, nerešeni odnosi ...

Umiranje je lahko dostojno, lahko pa je huda agonija, ko je prisoten strah, psihična bolečina, ki se kaže kot fizična, a ni, ker narava sama poskrbi, da ob izteku življenja ne čutiš bolečin tako intenzivno. Seveda k temu pripomorejo tudi močna protibolečinska zdravila.« Vernim pogosto pomagajo tudi duhovniki.

 Ko gre za umirajočo mlado mamico, je vse težje ...

V povprečju imajo na območju Ptuja in Ormoža mesečno okrog deset paliativnih bolnikov, nekatere oskrbujejo več mesecev, druge le nekaj dni. Gre tako za otroke, ki jih je k sreči malo (predvsem onkološke bolnike), kot odrasle. »Žal je vedno več mladih, starih od 20 do 30 let, rakastih bolnikov. Spremljamo tudi druge kronične bolnike, ki jih ne zdravijo aktivno, ker bi to poslabšalo obstoječe stanje,« pojasnjuje Panikvarjeva. Trenutno imajo primer matere dveh majhnih otrok, starih leto in pol ter tri leta, kjer je situacija še toliko težja.

 Več v Štajerskem tedniku