Komentiramo: Ko je „prekleta država“ samo še en izraz nemoči ...
Ptujsko kulturnozgodovinsko bogastvo ni od včeraj, ima že tisočletno zgodovino. Temu primerno bi moralo biti tudi upravljanje oz. ravnanjem z njim, ne glede na to, ali je lastništvo opredeljeno kot državno ali lokalno. Ko se npr. začne rušiti obzidje na ptujskem gradu, smo vsi v zraku. Obtoževanja o tem, kdo je kriv in kdo ni, si sledijo kot gobe po dežju. Kot da bi komu to koristilo! Kvečjemu se le kopiči negativna energija, ta pa rešitve ne prinaša.
Ko je nekdanja velika Skupščina občine Ptuj leta 1989 sprejela odlok o razglasitvi nepremičnih kulturnih in zgodovinskih spomenikov na svojem območju, ga ni objavila zato, da bi imela en dokument več, temveč zato, da bi zagotovili ohranitev in posebno varstvo nepremičnih kulturnih in zgodovinskih vrednot. Leta 2008 je na podlagi strokovnih podlag, ki jih je izdelal Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije – OE Maribor, ptujski mestni svet obravnaval delovno gradivo o razglasitvi nepremičnih kulturnih spomenikov lokalnega pomena na območju MO Ptuj, a v 12 letih do odloka ni prišla. Zataknilo se je pri uvrščanju novih spomenikov v varovanje, ker kot so takrat nekateri dejali, „vsake pasje ute“ pa res ni treba varovati. Tudi zato spomenike na Ptuju še vedno varuje stari odlok. A le na papirju.
Arheološka stroka ptujsko-ormoškega pokrajinskega muzeja že vsa leta opozarja na slabo stanje kulturnozgodovinskih spomenikov v mestu, odziva pa ni. Tudi vsi simpoziji, takšne in drugačne strokovne obravnave ne koristijo, če niso podprti s konkretnimi dejanji in denarjem. Lokalna skupnost bi morala prva skupaj s stroko imeti pregled nad stanjem našega kulturnozgodovinskega bogastva, da bi lahko sestavili prednostno listo sanacij. Koga smo zavarovali ob zaprtju druge poti na grad? Zgolj turiste ali tudi domačine – tiste, ki živijo pod pretečo nevarnostjo? Kako dolgo bo treba spet čakati na sanacijo, znova 55 let? Že leta 1989 je bil namreč sprejet ureditveni načrt za grajski kompleks; takrat je bil še v rokah lokalne skupnosti. Zgodilo se ni nič.
Na grajskem hribu smo v zadnjih desetletjih izgubili veliko ne samo pri varovanju samih spomenikov, temveč tudi v ponudbi storitev. Še vedno ne vemo, kaj bomo z nekdanjo grajsko žitnico, tudi zahodni grajski stolp sameva.
Preberite več v Štajerskem Tedniku
