ČG

Nekatere šole izbirajo naj učenca posameznega razreda ali celo naj učenca šole, drugje učence nagradijo z vključitvijo v sprejem pri županu, zlatimi peticami ali z vpisom v knjigo odličnjakov.

Prakse so zelo različne in se od šole do šole razlikujejo – vsaka sledi svoji filozofiji nagrajevanja. Ob tem sicer nekateri posamezniki opozarjajo, da je v šolah veliko neopaženih učencev, ki ostajajo v senci pohval, ploskanja in slavljenja odličnjakov in zmagovalcev tekmovanj.

Med njimi je tudi Katarina Goričan, gimnazijska profesorica, ki je mnenja, da se neopaženi učenci borijo s svojimi tesnobami, stiskami in boji, velikokrat zaradi različnih zdravstvenih težav, kot sta Aspergerjev sindrom in ADHD. Nekateri izmed njih so izgubili koga izmed bližnjih in ne zmorejo dosegati najboljših ocen. Vsaka trojka pa je zanje zmaga, ki je vredna vseh pohval. »Če slavimo le tiste, ki blestijo in so najboljši, učence s tem učimo, da je njihova vrednost le v ocenah, medtem ko pogum, vztrajnost in edinstvenost tistih "na robu" tonejo v pozabo,« je poudarila Goričanova.

Mitja Vidovič, ravnatelj OŠ Hajdina, se sicer strinja, da mora šola videti in slišati vse učence, tudi tiste, ki svoj vsakdan bijejo s tiho vztrajnostjo in neizmernim pogumom, a pogosto ostajajo v senci. Po njegovih besedah ni prav ustvarjati vtisa, kot da je svet črno-bel.

»Uspešni učenci, ki zablestijo z znanjem, umetnostjo, športom, vedoželjnostjo – tudi ti potrebujejo priznanje in podporo. Mar naj zato, ker nekateri ne zmorejo enako, te uspehe zanemarimo ali celo utišamo? Bi res želeli vzgajati mlade, ki bi se raje skrili, kot pa razvijali svoje potenciale – samo zato, da se kdo drug ob tem ne bi počutil slabše? Sistem mora biti dovolj zrel, da hkrati slavi odličnost in občutljivost. Da zna poskrbeti za vse – ne da bi eni postali manj, zato da bi drugi postali več,« je pojasnil Vidovič.

Več v Štajerskem tedniku