Pexels

Uporaba digitalnih orodij v starševstvu je v zadnjih letih močno narasla. Po različnih raziskavah jih uporablja večina staršev – bodisi za sledenje otrokovemu razvoju, nadzor nad časom pred zaslonom ali iskanje informacij o prehrani, spanju in vedenju.

Mnoga od teh orodij že vključujejo umetno inteligenco, čeprav se starši tega pogosto niti ne zavedajo. UI-algoritmi delujejo v ozadju številnih aplikacij za prevajanje, beleženje spanja, spremljanje gibanja, virtualno pomoč ali celo svetovanje pri vzgojnih vprašanjih. Toda vprašanje ostaja: ali razumemo posledice uporabe teh tehnologij pri najmlajših?

Antropolog Dan Podjed opozarja, da je danes največja nevarnost v tem, da otrokom že zelo zgodaj ponujamo »tehnološko žganje«. »Ali bi sedemletniku dali kozarec žganja? Verjetno ne. Toda telefon s TikTokom v roki mu dajemo brez pomisleka,« pravi in dodaja:»Ne razmišljamo več, kdo stoji za vsebinami, ki jih ponuja UI, komu zaupamo odgovore, in predvsem – kakšne posledice ima to za otroke.«

Otroci niso le radovedni uporabniki – so tudi najbolj ranljiva skupina, ki lahko nove tehnologije ponotranji brez zavore, brez orodij za presojo. Nova nevarnost je tudi čustvena navezanost na umetno inteligenco. Chatboti že zdaj omogočajo pogovor »kot s prijateljem« – toplo, z razumevanjem, s čustvenimi odzivi.

»UI se kdaj celo zakrohota ali zavzdihne, ko mu kaj pripoveduješ. To je srhljivo človeško,« pravi Dan Podjed. Ob tem se pojavlja vprašanje: ali bo UI postal prvi zaupnik mladostnika? Ali pa celo edini? In ali si kot družba želimo, da se otroci tolažijo z roboti, ker odrasli zanje nimajo časa?

Umetna inteligenca lahko družini v marsičem olajša vsakdan – a le če jo uporabljamo zavestno in premišljeno. Koristna je lahko pri iskanju preverjenih receptov za uvajanje hrane, pri iskanju idej za otroške igre ali aktivnosti, pri prevajanju otroških pesmic ali zgodbic v tuji jezik ter pri načrtovanju in organizaciji vsakodnevnih opravil. Vendar pa tudi v teh primerih ni odveč previdnost. Predvsem se je treba zavedati, da umetna inteligenca ne more in ne sme nadomestiti resničnega stika z otrokom.

Otrok v bistvu stopi v stik s tehnologijo, še preden je sploh sposoben razlikovati med resničnim in umetnim glasom. Toda kdo stoji na drugi strani? Kdo izbira vsebine, določa vrednote, izbira jezik, intonacijo, odzive? In najpomembnejše – ali je to interakcija, ki res vzgaja ali le simulira odnos?

Vsebine, ki jih ponuja umetna inteligenca, so pogosto izdelane v komercialne namene, programirane z algoritmi, ki težijo k čim večji angažiranosti – ne k razvoju otrokovega mišljenja ali čustvene inteligence. Tako otrok, ki vsak dan posluša pravljico prek zvočnika, ni le poslušalec, temveč uporabnik, katerega navade in odzive sistem sproti analizira.