Arhiv Dolenjskega lista

Arhiv Dolenjskega lista

Arhiv Dolenjskega lista

Posočje je geografsko območje v severozahodni Sloveniji in obsega ozemlje ob zavojih smaragdne lepotice – reke Soče.

Mnogi ne vedo za Posočje, tudi sam sem pred ekskurzijo zelo malokrat slišal o njem. Pred odhodom sem si mislil, da nas čaka nekaj suhoparnega in nezanimivega. Pa sem se zmotil. In to zelo. Ogledali smo si mnogo naravnih lepot Posočja, od zelenomodre Soče, idiličnih Tolminskih korit pa vse do neokrnjene narave v dolini Trente v Triglavskem narodnem parku. Pa to še ni vse. Šli smo tudi po sledeh prve svetovne vojne v Posočju. Pred ekskurzijo si nisem na medmrežju pogledal, kam gremo, pustil sem se presenetiti. In bil sem presenečen!

Dijaki drugega letnika ekonomske gimnazije iz Novega mesta smo se tradicionalno odpravili na dvodnevno ekskurzijo v Posočje. Iz Novega mesta se nas je 28. maja ob 8. uri odpravilo 24 dijakov in dve profesorici. Podali smo na skrajni zahod Slovenije.

Najprej smo se ustavili ob Divjem jezeru blizu Idrije, ki je najgloblje slovensko jezero, do danes raziskano do neverjetne globine 160 metrov. Zelenomodro jezero nas je prevzelo s svojo čudovito lego sredi gozda, ob vznožju skal, kot tudi s svojo skrivnostjo – kaj se še skriva pod mejo raziskanega? Naš naslednji postanek je bil v Idriji, kjer smo se ustavili za 20 minut, da smo lahko v miru pomalicali.

Ekskurzija se je nadaljevala na Mostu na Soči, kjer smo se vkrcali na ladjico Lucija in se z njo popeljali po jezeru, ki je nastalo zaradi izgradnje hidroelektrarne. Naš kapitan je bil zelo zgovoren mož, ki nam je povedal o vseh naravnih značilnostih jezera pa tudi nekaj legend o kraju in reki Soči. Izbranci smo se lahko preizkusili celo v manevriranju z ladjo. Ker pa naj bi kapitan ladje imel dovoljenje za poročanje, sem bil izbran, da se »poročim« s svojo sošolko. Obred je potekal po ustaljenem redu, s pričama, smeha pa nikakor ni manjkalo. Ob koncu nam je (moškemu delu razreda) kapitan predstavil še osnovne podatke o vožnji z ladjo in že smo krenili naprej proti Tolminu.

V Tolminu smo se najprej nastanili v CŠOD Soča. Po kosilu pa smo se odpeljali na ogled Tolminskih korit. To je skupno ime za korita Tolminke in Zadlaščice, ki so ena najveličastnejših naravnih znamenitosti na Tolminskem. Ob pogledu na to čudovito območje, ki ga je izklesala narava, kar zastane dih. Korita, s smaragdno Sočo v središču, so res vredna ogleda.

Naša naslednja točka je bil Gregorčičev grob v Libušnjem. Do pokopališča smo prišli po 10 minutah hoje. Nagrobni spomenik »goriškega slavčka« je visok in veličasten, zgrajen iz belega marmorja. Ob njem smo s skupnimi močni zrecitirali njegovo najbolj znano pesem Soči.

Do slapa Kozjek nas je vodil vodič Edi, ki je zelo zanimivo in zabavno pripovedoval o naravnih znamenitostih. Hoja do slapa je trajala približno pol ure, ko pa smo prišli tja, sem vedel, da je bila vsaka sekunda vredna hoje. Slap Kozjek je namreč najlepši slap, kar sem jih kdajkoli videl. Sicer težje dostopen, skrit v skalovju, vendar pa zaradi tega še zanimivejši.

Za konec prvega dne smo si ogledali še kostnico v Kobaridu. Kostnica je ogromen, masiven objekt na vrhu hriba, s katerega se nam je razprostiral prelep razgled daleč naokoli.

Po večerji v CŠOD Soča smo imeli še različne aktivnosti. Nekateri so se sprehodili po Tolminu, drugi so na igrišču igrali košarko, tretji pa smo se družili po sobah. V domu nam nikakor ni bilo dolgočasno, prav nasprotno, bilo je zabavno, kot razred pa smo se še bolj spoznali in povezali. Sobo sem si delil z Janom, tako da smeha ni manjkalo. Kot pridni in zgledni gimnazijci smo odšli spat ob 22.00, kot je bilo v načrtu. No ja, spali takrat morda res še nismo, je pa bila tišina.

Po dramatični noči se je druščina počutila izčrpano. Atmosfera je bila bleda. Želja po spancu neznosna. Vendar potovanja še ni bilo konec. Čas je bil še za zadnji dan v Posočju. Po zajtrku smo se odpeljali do Kobarida, kjer smo ob 9.00 začeli z ogledom sirarskega muzeja. Predstavili so nam Mlekarno Planika. Je sicer četrta po velikosti oziroma po proizvodnji mleka, vendar je razlika med njo in največjo slovensko mlekarno ogromna. Naša največja mlekarna, Ljubljanske mlekarne, letno predela okoli 180 milijonov litrov mleka, mlekarna v Kobaridu pa borih 7 do 10 milijonov litrov. Zanimivo pa je, da v njihovi mlekarni proizvajajo mlečne izdelke zgolj iz nehomogeniziranega mleka. Nato nam je vodička predstavila še predelavo mleka in proizvodnjo mlečnih izdelkov nekoč in danes. Pogledali smo si tudi krajši film o njihovi mlekarni. Na koncu so se nekateri sošolci preizkusili celo v molži in izdelavi skute.

Za približno pol ure smo se nato ustavili ob reki Nadiži, ki je prelepa plitva reka, ob kateri se razprostira prostor za kampiranje in piknik. Nekateri se niso mogli upreti vabljivi reki — sezuli so čevlje, zavihali hlače in bredli po bistri vodi.

V Bovcu smo imeli polurni odmor za malico. Nekateri so odšli na kavo ali pijačo, drugi v restavracijo s hitro prehrano, nekateri pa so se samo sprehodili in si ogledali ta simpatični kraj pod Rombonom.

Iz Bovca smo nato krenili proti Trenti, kjer smo si ogledali Trentarski muzej. Tam smo najprej spoznali geološko zgradbo Posočja, potem smo slišali še nekaj besed o Soči in si ogledali videoposnetke Soče ter tamkajšnjih gozdov. Spoznali smo tudi živalstvo tistega območja. Nato smo si ogledali zgodovinski del muzeja, videli smo lahko portrete znanih plezalcev in o njih slišali mnoge zanimive zgodbe. Sprehodili smo tudi skozi notranjost stare koče, v kakršni so v preteklosti živeli. Na koncu smo si ogledali še 20-minutni film.

Iz Trente smo se odpeljali proti naši zadnji ogledni točki. Proti utrdbi Kluže. To je utrdba, ki jo je postavila Avstro-ogrska za obrambo pred novonastalo veliko državo Italijo. Pomembna je zato, ker zapira prehod, ki se mu reče tudi Bovška vrata, med dvema gorama. Utrdba Kluže je bila zaradi tega tudi izjemnega pomena med 1. svetovno vojno. Ker smo tja prišli malce prezgodaj, smo si ogledali še bližnjo mulatjero in rov v gori. Ob 15.30 se je v trdnjavi Kluže začela kratka gledališka igra, ki so jo zaigrali člani društva 1313. Bila je zelo zanimiva, precej humorna, slišali smo tudi veliko kletvic, hkrati pa je nazorno predstavila življenje vojakov na soški fronti med 1. svetovno vojno. Igralcev je bilo pet. Predstavljali so slovenske, avstrijske, italijanske in bosenske vojake. Igra mi je bila izredno všeč in se je bom zagotovo še dolgo spominjal. Po koncu gledališke igre so nam ponudili še topel čaj, ogledali pa smo si tudi razstavo predmetov v trdnjavi.

Vožnja domov je trajala približno dve uri in pol. Kratek čas smo se peljali tudi po italijanski strani, od daleč smo lahko videli Kranjsko goro, zadnji odmor pa smo imeli na bencinski postaji pri Ljubljani. Od tam smo krenili naravnost proti našemu ljubemu, domačemu Novemu mestu, kamor smo prispeli ob 19.45 uri. Sošolec Jan je ob vrnitvi pripomnil, da je bila to zanj nepozabna ekskurzija. Tako se je naša dvodnevna ekskurzija na žalost končala. Bila je zanimiva, nekateri kraji bolj, nekateri manj, vendar na splošno lahko rečem, da je bila uspešna. Zelo smo se zabavali, pa tudi veliko novega slišali in se naučili. Na koncu pa naj povem, da komaj čakam naslednje šolsko leto, ko se bomo odpravili na podobno ekskurzijo, v Prekmurje.