Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Anton Žlogar, duhovnik, prevajalec, pisatelj

Rojen 30. novembra 1850 v Bušinji vasi pri Metliki, umrl 5. oktobra 1931 v Novem mestu

Starša Martin in Katarina (rojena Šuklje) sta sina po osnovnošolski izobrazbi vpisala na gimnazijo v Ljubljani, ki jo je obiskoval v letih 1865 – 1871, potem pa se je vpisal na teologijo, prav tako v Ljubljani. V duhovnika je bil posvečen 1874. leta. Odpravil se je v Gradec na študij filozofije, a ga je mora zaradi bolezni po prvem semestru opustiti. 1877. leta je bil nastavljen za kaplana v Mokronog, kjer je služboval dve leti, nato pa je bil premeščen k  sv. Jakobu v Ljubljani. V letih 1890-1894 je opravljal službo kurata v ljubljanskih zaporih (na ljubljanskem gradu), hkrati pa je poučeval verouk na Srednji tehniški šoli. 1894 leta je bil imenovan za župnika v Kranjski Gori, 1902 leta pa za župnika in dekana v Šmartnem pri Litiji. Leta 1906 je postal kanonik v Novem mestu.

Ob delu v župniji je bil vedno vsestransko angažiran in vpet v družbenopolitično dogajanje v okolju, kjer je delal. Pisal je župnijsko kroniko Kranjske Gore in Šmartnega, leta 1886 je bil izvoljen za tajnika Ciril-Metodovega društva, v letih 1887-1902 je bil tudi urednik društvenega Vestnika in celih 20 let tudi upravnik šol Ciril-Metodove družbe. V letu 1894 je uvedel šolske sestre pri sv. Jakobu v Trstu in leto pozneje v Velikovcu na Koroškem. Bil je soustanovitelj in voditelj Hranilnice v Kranjski Gori, v Podkorenu pa je vodil Kmetijsko družbo. V Kandiji (danes del Novega mesta) je bil v letih 1912 – 1920 načelnik Posojilnice, do pričetka 1. svetovne vojne pa je bil tudi blagajnik Kmečke zveze za okraj Novo mesto. Urednik Dolenjskih novic je bil v letih 1909 – 1912. Takrat in tudi pozneje pa je pisal tudi komentarje in politične članke (napr. Dolenjci, kaj nas uče ogrski Slovani?, Ruski kmetje in boljševiki)

V Kranjski Gori in Šmartnem je ustanovil amaterska gledališča, že kot kaplan je pisal pesmi, pozneje pa veliko prevajal, pisal prozo, objavljal nekrologe in biografije ter več kot 100 pridig. V poznejših  letih je preučeval zgodovino, predvsem cerkveno. Objavljal je tudi v Domačih vajah, Ljubljanskem zvonu in drugih glasilih tistega časa. Prevajal je dela Goeteja, Schillerja, Mahlmanna, Burnsa, Eichendorffa, Körnerja, Steffensa … Kritiki ocenjujejo njegove pridige kot vrhunske, jezik pisanih del pa kot lep in dostopen ljudem.

Objavljal je tudi s psevdonimom podpisane članke: Podgorjanski, Zvonov poročevalec, A.Ž., Ž., A.