UI

V Katoliški cerkvi 1. maja obhajajo god sv. Jožefa delavca, moža Device Marije in Jezusovega krušnega očeta. Vsebina godovnega dneva izhaja tudi iz zgodovinskih okoliščin delavskega vprašanja. Papež Leon XIII. je leta 1891, pet let po delavskih demonstracijah v Chicagu, ki se jih spominjamo s praznikom dela, 1. majem, objavil okrožnico Rerum novarum (Nove stvari), s katero je podprl delavsko vprašanje ter spregovoril o industrijskih delavcih, sindikatih in poštenih plačah.

Okrožnica je postala temeljno besedilo sodobnega družbenega nauka Cerkve, saj je človekovo delo prvič obravnavala s krščanskega vidika, pri čemer je izhajala iz svetopisemskega izročila. Obsežno je spregovorila o položaju delavcev, ki so bili v tistem času socialno nezaščiteni, njihov status pa ni imel pravnega okvira. Ta zapis najdemo na spletni strani Slovenske škofovske konference ob 1. maju. 

1. maj je močan simbol, ki se ga danes morda premalo zavedamo. Vsaj nekateri. Je vzrok za to odpor do vsega, kar nekateri čutijo do prejšnjega sistema in vsega, kar je oziroma naj bi bilo z njim tako ali drugače povezano? Diktatura proletariata? Čigava? Proletarci vseh dežel, združite se. To je bilo eno najpomembnejših gesel komunističnega gibanja. Kljub temu z njim ni nič narobe. Zdi se, da postaja celo čedalje bolj aktualno. Če bi seveda vedeli, kdo je danes proletarec. 

Slovar slovenskega knjižnega jezika ob geslu proletarec pojasnjuje, da je to pripadnik družbenega razreda, ki ni lastnik proizvajalnih sredstev. Kdo torej? Če smo pri iskanju odgovora nekoliko pikolovski in definicijo jemljemo dobesedno, proletarcev, vsaj pri nas, skoraj ni. Skoraj vsak je lastnik kake delnice, ki jo je bodisi dobil v certifikatni privatizaciji, podedoval ali celo kupil. Da ne govorimo o armadi espejevcev, ki jih sistem – namesto redne zaposlitve – potiska v poslovne partnerske odnose, v katerih morajo sami poskrbeti za delovna sredstva, pa naj bo to lopata, kombi ali računalnik. Le redki samostojni podjetniki so dejansko podjetniki; večina je v resnici delavcev brez pravic, ki bi jim pripadale, če bi bili zaposleni. In večina teh ljudi se nima za proletarca. Tako se niti združiti ne morejo, če ne vedo, da so.

Za delavca običajno štejemo nekoga, ki si kruh služi z rokami, s telesnim delom. Takih pa je čedalje manj in še manj jih bo. Nadomeščajo jih roboti. Dejansko pa smo delavci vsi na kakršen koli način zaposleni. Tudi podjetniki, če so samostojni.

Dejstvo je, da se delavske pravice počasi, a vztrajno zmanjšujejo. Ne le v tranzicijskih družbah, ampak tudi v najrazvitejših tradicionalnih kapitalističnih sistemih. Potreba po združitvi proletarcev vseh dežel je čedalje večja. Pa tega nihče več ne zahteva. Nekaj zaposlenih uspe sicer združiti temu ali onemu sindikatu, a večinoma le v javnem sektorju, v zasebnih podjetjih je to skoraj nemogoče. 

135 let je od okrožnice papeža Leona XIII. Rerum novarum. Je zadeva po toliko letih rešena? Ni. Bi bil že čas. Pa veliko čevapčičev, če že kresov zaradi prepovedi kurjenja odprtega ognja v naravi, požarnih predpisov in Nature 2000 ne smete več kuriti!