Anton Salmič, p. Ivan, duhovnik
Rojen 4. februarja 1914 na Raki, umrl 13. novembra 1943 na Šleminah (pri Vinici)

Po osnovni šoli v domačem kraju (od tu je bil tudi črnomaljski župnik Žabkar) je nadaljeval šolanje v Ljubljani na Kraljevi gimnaziji (Klasična gimnazija), bival pa je v Križniškem dijaškem domu. Samostojno se ne bi mogel šolati, saj je bila družina zelo revna (podpisal je pogodbo, da bodo, če ne postane duhovnik - preostanek stroškov: 4/5 pokrili starši). Anton je bil šesti otrok, oče Alojzij pa je umrl preden je dopolnil prvo leto starosti. Ovdovela mati Terezija (rojena Božič) je sama skrbela za družino, v kateri so trije otroci umrli. Med bolj znanimi Salmičevimi sošolci na klasični gimnaziji je bil tudi poznejši muzikolog Rafael Eiletz (1915–1977) in profesor na Biotehniški fakulteti agronom in čebelar prof. dr. Jože Rihar (1914–2002). Razrednika v gimnazijskem obdobju sta bila profesorja Tomec in Sovre.

Po zaključku 6. razreda gimnazije je Anton vstopil v Križniški red in nadaljeval študij v Gumpoldskirchnu pri Dunaju, kjer je opravil leto obvezne redovne preizkušnje. Nato je kot vsi Križniki nadaljeval s študijem bogoslovja v Innsbrucku, po dveh letih pa zaključil študij v Ljubljani. Moral bi nadaljevati študij v Rimu, a očitno nekaj ni šlo po načrtih. V duhovnika je bil posvečen 7. julija 1940. Najprej je bil nastavljen za vodjo Vajeniškega doma v Ljubljani, ko ga tam nasledi Žabkar, je bil oktobra 1941 leta nameščen za kaplana v župnijah Vinica in Sinji Vrh (Žabkar pa je kmalu poslan za kaplana v Črnomelj). Domačini so vedeli povedati, da je vsaj dvakrat: 4. in potem še 20. avgusta 1942, posredoval ob italijanskih nabiranjih moških za internacijo in nekatere uspel rešiti. Prav tako je leto pozneje - 3. julija 1943 - v Črnomlju preprečil, da bi italijanski vojaki ustrelili tri fante, ki so obiskali dom že ko so bili v partizanih. Prav tako naj bi med nemško ofenzivo, ko je bil del Bel krajine začasno okupiran, po kapitulaciji Italije posredoval pri poveljniku in preprečil ustrelitev osmih Viničanov – kot talcev zaradi ubitega nemškega vojaka, drugič pa je preprečil uboj štiridesetih ljudi v Sečjem selu (pričevanja Viničana Stanislava Berkopca). Salmičeva družina iz Rake je bila izgnana v Nemčijo, njihova hiša in zemlja pa dodeljena Kočevarjem.

In ker je dobrota sirota; kot pravi slovenski pregovor, je bil obdolžen sodelovanja z Nemci. Poveljnik Vinice Vinko Košmrl (pred tem upravnik šole na Sinjem Vrhu) ga je 13. novembra 1943 v tajnosti odpeljal neznano kam in zasliševal ter mučil. Naslednji dan so partizani vdrli še v župnišče in izropali kaplanovo stanovanje. Viniški župnik Anton Miklavčič je od oblasti zahteval obrazložitev, kam je izginil kaplan – a se je poveljnik delal nevednega. Plitek grob na Šleminah, iz katerega so molele zvezane noge mučenega kaplana, so našle domačinke Fanika Ostronič, Rozalija Šutej, 20. novembra 1943. Župnik Lojze Žabkar iz Črnomlja je zahteval od oblasti obrazložitev uboja viniškega in preloškega duhovnika – in dobil odgovor, da so rablji ravnali na svojo roko in neupravičeno. Sankcij proti storilcem ni bilo. Takrat je zaradi ubojev adlešiški župnik Štrus pobegnil v Črnomelj in tam ostal nekaj tednov, da so se strasti novopečenih poveljnikov umirile.

Cerkev je p. Ivana uvrstila na seznam oseb, za katere se vodi postopek razglasitve za mučenca.