Izlet DU Dolenjske Toplice: Po poteh peškadork, šavornantov, slovenskih ribičev
Napoleonova pot, uradno Vicentinska cesta, je pešpot, ki poteka nad Trstom in ponuja čudovite poglede na morje, Grad Miramar, Devin, vse do Benetk v lepem vremenu. Prvi del poti poteka od obeliska na Občinah do Svetišča na Vejni in krožno nazaj. Mi smo za planinski izlet DU Dolenjske Toplice izbrali pot od Vejne do Nabrežine.
Vsi pogoji, ki so zagotavljali krasen dan, so bili izpolnjeni. Avtobus poln veselih ljubiteljev hoje in druženja, malica naročena v Osmici v Lipi pri Lebanovih. Na Vejni nas je pozdravilo jutranje sonce z burjo. Po ogledu dveh cerkva v enem svetišču, fascinantne arhitekture, kipa škofa Antonia Santina, ki kaže na rodno Istro, z drugo roko pa drži škofijski klobuk, da ga ne bi odneslo, in razgledov, smo začeli s pohodom proti zahodu. Pred nami je bila 14 km dolga pot, lahka, označena, s pogledom na morje, Kontovel, Miramar, Devin, po gozdnih poteh med mediteranskim rastjem in iglavci. Mimo razglednika smo dosegli naselje ezulov Borgo San Nazario. Spustili smo se do ceste, ki povezuje Kontovel in Prosek. Napotili smo se do vasice, ki je dala ime slovečemu vinu proseku, ki prekaša francoski šampanjec. Vino ima geografsko poreklo in mora biti narejeno iz grozdja vrste glera na področju Furlanije in dela Veneta. Pri cerkvi Santuario Madonna della Salvia zavijemo v kraško gmajno. Mimo jame pod Kravjakom in naprej po označeni poti, se povzpeli na razgledišče sveti Primož. Ob lepem pogledu na morje smo pomalicali in se spustili do najstarejše slovenske ribiške vasi Križ. O tem priča muzej, ki smo si ogledali. Slovenci potrebujemo muzej, pa ne le zaradi ustanove in razstavljenih predmetov, ki pričajo o življenju in delu ribičev. Poleg kulturne dediščine ima muzej posebno vlogo, nalogo ohraniti bodočim rodovom živ spomin na več kot 1000 letno prisotnost Slovencev na Jadranskem morju v Tržaškem zalivu in ohranjati izročilo ribištva tamkaj živečih Slovencev, ki je zaradi nenaklonjenih političnih interesov skoraj zamrlo. Vse to danes nudi Ribiški muzej tržaškega primorja v Križu pri Trstu. Po drugi svetovni vojni je bilo jasno, da svobodno tržaško življenje ne bo zaživelo. Posledice menjave meja so spremenile etični prostor kraške obale od Trsta do ustja Timave in povzročile propad ribištva. Tu so živeli Slovenci, a kaj, ko pišejo zgodovino zmagovalci, in skromni ribiči so skoraj utonili v pozabo. Danes obala ne spominja na čase, ko so perice iz Barkovelj za meščane Trsta prale perilo, ko so peškadorke odnesle ribe do končnega kupca, ko so šavornanti nabirali in nosili balastno kamenje. O vsem tem, pa o ribiških čolnih čupah, ščifi in toneri, pa o državnem priznanju Slovenije iz rok takratnega predsednika Pahorja nam je v zanimivi razlagi predstavil g. Franco Košuta, predsednik muzeja, inženir ladjarstva, rojen v Križu. Že kot otrok je sodeloval pri ribolovu tun. Poti slovenskih ribičev, poti za tovorjenje balastnega kamenja, so danes sprehajalne pohodne poti. Danes je tu druga država, le morje je isto in nosi bogato zgodovino slovenskih ribičev.
Nadaljevanje je sledilo po Žajbljevi poti, poti Tiziane Weiss, ki je dobila ime po pokojni alpinistki. Je lepa pot med morjem in mediteranskim rastjem. Pripeljala nas je do Nabrežine, do našega avtobusa. Odpeljali smo se še do Štivana in si ogledali skrivnostni kraj večne privlačnosti. Tu so številni izviri reke Reke, ki ponikne v Škocjanskih jamah in tu izvira kot Timava. Je 2 km dolga reka, ki se izliva v Jadransko morje. O reki so pisali že antični pisci, tu je bilo rimsko naselje in kraj čaščenja. Tu je gotska cerkev iz 15. stoletja, ki so jo po vojni obnovili.
Povratek s postankom na turistični kmetiji Leban v Lipi in vožnja proti domu.
Še dolgo nas bodo spremljali vtisi lepega planinskega izleta s popestritvijo ogledov kulturne in naravne dediščine, predvsem pa na Slovence, ki so v teh krajih še kako prisotni.
