FOTO: Namesto strojev se je slišalo vriskanje, smeh in pesem
Nekaj oblakov se je že nabiralo na nebu, ko je včeraj malo po 14. uri na travnikih pri Tončkovem domu na Lisci kakih trideset koscev zavihalo rokave, nabrusilo svoje kose in začelo. Rezila so švigala skozi do kolen visoko travo, ki pa ni bila najbolj ubogljiva in se je kar nekako izmikala nabrušenim rezilom. Pa vendar so jo starih kos vajene kmečke roke, ene že v letih, druge precej mlajše, z dobro voljo le ukrotile.
»Pri nas doma še kar precej kosimo na roke, zlasti v kakšnem hribu in okrog dreves,« je dejal Alen Bizjak z Orehovega, eden od mlajših koscev na tokratni prireditvi, že trinajsti po vrsti. »Nekaj moči je že potrebne, a še bolj sta pomembni tehnika in dobro nabrušena kosa,« doda mladenič, ki ga je košnje s staro koso naučil stari oče. »Žal pa se takšna ročna košnja vse bolj opušča, vse več je strojne košnje, kar je po svoje razumljivo. Zato je še toliko bolj pomembno in dobro, da se tradicija ohranja s takšno prireditvijo.«
Grabljice so pridno grabile pokošeno travo v dolino, kjer so otroci v kopicah že iskali skrite sladke zaklade. Žejni kosci so grla močili z jabolčnim vinom in cvičkom, za moč so poskrbele kmečke žene, ki so hodile od enega do drugega kosca s košarami, polnimi bogato obloženih ocvirkovih potic in puhel, za dobro voljo pa so kosci ubrano zapeli tudi kak venček ljudskih. »Ja, s koso doma še kosimo skorajda po vsaki košnji, zlati okrog dreves in tam, kjer s kosilnico ali strojem pač ne gre. Je pa tole bolj za gušt,« je povedal Primož Palčnik s Polane.
»Tudi grabljice so pridne, od mladih do starejših. Tiste, pri katerih imajo doma kmetije, še znajo to početi. Kjer je hribovito, je pač treba to opraviti kar na roke,« jih je pohvalil Ivan Vodišek iz Zagračnice. »Sam doma raje kosim z ročno koso kot pa s kosilnico na nitko. Pri slednji moraš ves čas kositi, ves čas te priganja, pri stari kosi pa se lahko vmes ustaviš, si odpočiješ in nekaj malega spiješ, pa greš spet naprej,« se nasmehne.
Z dobro voljo gre mnogo lažje
Da košnja na tradicionalen način ne gre v pozabo, že trinajst let skrbi Kulturno, športno in turistično društvo Blaž Jurko Razbor pod Lisco, prvi pa je že leta 2007 prijatelje in sosede, ki so še znali kositi na stari način, kar pri sebi doma gostil Milan Volavšek s Polane. Ker so bili med njimi tudi pevci, je seveda košnjo spremljala tudi ljudska pesem. »Naša želja je bila prikazati ta stari običaj in že prvo leto se nas je zbralo okoli 25 iz širšega okoliša. Potem pa smo vsako leto le še nadaljevali. Vedno je zraven tudi pesem, kajti tudi nekoč so z dobro voljo in pesmijo lažje prenašali takšno težaško delo. Včasih so namreč na roke kosili več dni zapored, enkrat pri enem kmetu, drugič pri drugem, in da so zdržali, je morala biti zraven tudi dobra volja.« Ko je bil mlad, je tudi sam hodil kositi naokoli po kmetijah, a s prihodom strojev se je ta običaj začel opuščati.
»Namesto strojev se tukaj na Lisci vsako leto sliši vriskanje, pogovor, smeh in ko se kosci za nekaj trenutkov ustavijo, tudi pesem,« prida Matej Imperl, predsednik razborskega društva, ki prireditev pripravlja v sodelovanju z Občino Sevnica, zavodom KŠTM in nekaterimi drugimi društvi. »Nekoč, ko so še kosili na tradicionalen način, je bila tipična malica v teh krajih ocvirkova puhla in ocvirkova potica. Pogosto dajo žene zraven ocvirkov še jajca, nekatere tudi kakšne začimbe, zraven pa se je vedno pilo jabolčno vino oziroma jabolčnik. Zato smo sčasoma prireditev nadgradili tudi z ocenjevanjem ocvirkovih potic in puhel ter ocenjevanjem jabolčnika, vedno povabimo tudi domače rokodelce in pridelovalce, otroci v kopicah pokošene trave iščejo sladki zaklad, skratka za vsakogar je nekaj,« je dejal Imperl.
Najmlajši 10, najstarejši 77 let
Medtem je strokovna komisija pri Tončkovem domu ocenjevala ocvirkove potice in puhle ter vzorce jabolčnikov, vse to so obiskovalci lahko tudi degustirali. »V pravo ocvirkovo potico gredo samo ocvirki, nekateri dajo tudi še jajca ali pa kakšne začimbe, kar pa komisiji ni preveč všeč. Zdi se mi, da bolj gledajo res na tradicijo. So bile pa letos bolje ocenjene tiste, ki so imele večje ocvirke,« je pojasnila Olga Lužar, predsednica Aktiva žena Breg. Komisija v sestavi Karli Kozole, Fani Borštnar in Petra Tihole je ocenila 20 vzorcev ocvirkovih puhel in 16 vzorcev ocvirkovih potic, štiri puhle in pet potic si je po mnenju komisije prislužilo zlato priznanje.
Kot vsako leto, so organizatorji podelili tudi posebne nagrade najmlajšemu in najstarejšemu koscu ter najmlajši in najstarejši grabljici. Najmlajši kosec je bil tokrat desetletni Vid Dobovšek in najstarejši 77-letni Jože Auersperger, najmlajša grabljica je bila osemletna Pavlina Dobovšek, najstarejša pa že tretje leto zapored 73-letna Alojzija Horjak.
