P. P.

P. P.

Nekdanji rudar v rudniku rjavega premoga Senovo Jože Škoberne je povedal, da so imeli v rudniku tako kakovosten (iz)vir vode, »da je bila boljša kot rogaška«. To potrdi še nekaj njegovih stanovskih tovarišev. Zakaj neki potemtakem niso tako dobre vode začeli stekleničiti, ko je bil rudnik v zapiranju tako rekoč v zadnjih izdihljajih in bi lahko pomenila takšna voda možnost za delo in zaslužek vsaj nekaj bivšim rudarjem?

Na to vprašanje nismo dobili nobenega pravega odgovora niti od nekdanjega direktorja RRP Senovo v zapiranju Hermana Kuneja, ki se je s soprogo udeležil nedavnega srečanja nekdanjih delavcev rudnika. Njegovi nekdanji sodelavci so bili veseli, da se jim je pridružil nekdanji direktor. Čeprav je bilo razpoloženje prijetno, pa Kunej ni pristal, da bi sproščen pogovor o rudniški vodi posneli. Ko smo brskali po raznih arhivih, pa smo ugotovili, da je bil Kunej precej zgovornejši, ko se je leta 2004 pogovarjal, še kot direktor rudnika v zapiranju, s kolegi poslovnega časnika Finance. Januarja tistega so objavili, da se nekaj delovnih mest obeta tudi še v samem rudniku oziroma v podjetjih, ki bi nastala po dokončnem zaprtju rudnika. »Za monitoring bo potrebnih pet ljudi, ki bodo izvajali geomehanske in hidrogeološke meritve. Poleg tega so odkrili tudi zelo kakovosten vodni vir. Del vodnega vira (15 litrov na sekundo) bodo odstopili Občini Krško za oskrbo prebivalstva s pitno vodo, za kar sicer zadostuje že približno deset litrov na sekundo. Odvečno količino vode pa bi začeli izkoriščati v komercialne namene. Kunej pravi, da bodo verjetno ustanovili manjše podjetje in uredili polnilnico pitne vode,« so med drugim zapisale Finance ne tako daljnega leta 2004, da se Kunej te zgodbe ne bi več spomnil. Zakaj pa o tem noče govoriti, je že drugo vprašanje.

»Ko je prišel pogledat ta izvir in vzel vzorce neki strokovnjak iz Novega mesta, je rekel, da je ta voda boljša kot rogaška, da bi bila primerna za polnilnico, samo CO2 bi morali še dodati,« pravi Škoberne. Jože in še nekateri kolegi potrdijo, da je bilo takrat vode več kot dovolj in pokažejo, da naj bi tekla iz cevi premera vsaj 200 mm. »Samo niso pustili, da bi naredili polnilnico,« doda tretji sogovorec.

Kar vsi hkrati hočejo povedati svojo resnico in se razvnamejo pri zagovarjanju svojih trditev, ki pa, žal, ostajajo zgolj domneve, saj ni nobenega materialnega dokaza, se pravi listine, ki bi potrjevala te trditve o odlični vodi iz senovskega rudnika. »Tisti možak iz Novega mesta, ki je hodil naokrog merit kakovost vode, mislim, da se je pisal Uhan, je rekel, da je voda odlična, da je boljša kot rogaška, ker ima več mineralov v sebi in da bi bilo treba narediti le še polnilnico,« je vztrajen Škoberne. Neki njegov kolega pa doda, da naj bi se zanimala za to vodo iz senovskega rudnika tudi Pivovarna Laško, potem pa so prišli neki ljudje in izvir uničili. Nekdanji rudarji so prepričani, da se to ni pripetilo naključno, temveč namenoma. Spet se postavlja kopica vprašanj, komu naj bi šla tako v nos odlična voda iz senovskega rudnika, da si je prizadeval, da ne bi stekla po vodovodnih ceveh, kaj šele, da bi jo začeli stekleničiti v lastni polnilnici?

Predsednica sveta KS Senovo Vlasta Moškon je ob letošnjem dnevu rudarjev na srečanju upokojenih rudarjev in drugih delavcev senovskega rudnika povedala, da je bila prijetno presenečena, ko je prejela vabilo Lojzeta Šribarja, da se še po toliko letih od zaprtja rudnika nekdanji delavci znajo zbrati in družiti, skratka, da vzdržujejo stike. In se pogovoriti tudi o dogodivščinah. Mednje gotovo sodi tudi zgodba o senovski vodi in nesojeni polnilnici.

Rudnik je dajal v zlatih letih utrip razvoju Senovega, tudi z gradnjo gospodarskih in bivalnih objektov. Na Senovem je še kar nekaj stavb, tako imenovane kolonije. Rudnik in njegovi delavci so bili zelo pomemben člen razvoja Senovega, po njem se še vedno mnogi po Sloveniji spominjajo kraja. Po zaprtju rudnika so se ponujali druge možnosti zaposlitve, tudi v Lisci in Metalni. Tast Moškonove je bil električar v rudniku in vedno je rada prisluhnila rudarskim zgodbam. Tudi v kulturnem društvu, v katerem deluje, bodo skušali ohraniti zgodbe in spomine knapov. »Ohranite te spomine v sebi tudi za nadaljnje rodove. V Kulturnem društvu zbiramo to gradivo o rudarskem življenju, ker želimo povedati, da je Senovo živelo z rudarstvom in rudnikom,« je povedala Moškonova.

Likvidacija rudnika, ki ima več kot 210-letno zgodovino, ni ponudila kake resnejše muzejske zbirke v Ravnah, ob vhodu v jamo, kot bi želeli številni krajani, ne le nekdanji rudarji. Posledice več kot 200-letnega rudarjenja pa so na Senovem še vedno vidne. Je pa v tej luči prav gotovo zanimiv podatek, ki ga je nekdanja kolegica Anja Kerin leta 2010 zapisala v Dolenjskem listu, »da je država po nekaterih ocenah od leta 1996 do danes v senovško kotlino vložila kar približno 40 milijonov evrov, večino denarja pa naj bi 'pogoltnila' jama«.

Članek je bil objavljen v 34. številki Dolenjskega lista z dne 20. avgust.