Arhiv Lokalno.si

Dijaki 2. a Gimnazije Brežice smo bili konec februarja in v začetku pomladnega marca 2011 vključeni v mednarodno izmenjavo med Slovenijo in Moldavijo. Naše potovanje smo pričeli že nekaj minut čez polnoč v soboto, 26.feb. Od staršev smo se poslovili v pričakovanju, da bomo vnovič srečali dijake Liceja Puškin, s katerimi smo že postali dobri prijatelji ob njihovem obisku pri nas lani novembra.

Pred nami je bilo dobrih 24 ur vožnje, ampak mi smo jih sprejeli kot nekako pustolovščino. Na poti smo se kar pogosto ustavljali na bencinskih črpalkah, večinoma zaradi wc-ja, saj so nas starši dodobra opremili z vsem potrebnim za na pot. Po prevoženih 1150 km smo se okoli 20. ure nastanili v hotelu Capitol v Brašovu v osrednji Romuniji. Kljub 18-urni vožnji smo si pred trdno zasluženim spancem v postelji privoščili še nočni sprehod po ulicah Brašova.

Takoj po zajtrku naslednje jutro je sledil ogled mesta. Z vodičem smo prečesali ulice, trge ter cerkve v Brašovu. Ogledali smo si tudi grad grofa Drakule v 60 km oddaljenem Branu. Tam smo imeli tudi prosto popoldne v dveh nakupovalnih centrih, kjer smo se spopadli v biljardu. Pozno popoldne smo se končno napotili v Moldavijo, in sicer v njeno glavno mesto Kišinjev. Na naš končni cilj, v Licej Puškin, smo prispeli v zgodnjih jutranjih urah naslednji dan. Avtobus se je zasidral na šolskem dvorišču, mi pa smo neučakano želeli srečati prijatelje, ki jih nismo videli že več kot 100 dni. Večina nas je pričakala v avli pri vhodu. Utrujeni, ampak veseli srečanja smo segli v roke moldavskim dijakom, z nekaterimi v dolg objem. Sledil je kratek program za dobrodošlico in nato kratek odmor za malico v šolski jedilnici. Dijaki Liceja so nam prijazno razkazali njihovo šolo, šolske muzejčke ter potek njihove ure pouka. Popoldne je napočil trenutek srečanja gostiteljske družine, ki so bile vse brez izjeme zelo prijazne in ustrežljive. Ob šestih zvečer pa so nas že pričakovali na ''welcome party-ju'', kjer je bilo na voljo obilo hrane in pijače ter dobre glasbe. Bila je dolga noč in prav vsi smo se imeli lepo.

Naslednji dan pa so nas čakale že bolj resne zadeve. Iz avtobusa smo se malo bolj spoznali z glavnim mestom, ogledali smo si mogočen spomenik padlim vojakom med 2. svetovno vojno in druge znamenitosti. V Narodnem etnografskem muzeju smo se zbližali z moldavsko deželo, njeno zgodovino, tradicijo in kulturo. Torkovo popoldne smo nato prebili pri družinah in v trgovskem centru ''mall Dova'', kjer smo tekmovali v ''bowlingu'' in biljardu.

V sredo smo imeli na sporedu delavnice. Razdelili smo se v skupine po interesih, na voljo so bile delavnice moldavskih plesov, drame, likovne umetnosti in pisanja pesmi ter tudi delavnica slovenskih ter moldavskih legend. Vse skupine so se po končanih delavnicah predstavile drugim in nadvse smo uživali. Ustvarili smo si krasno dopoldne. Za konec nas je še presenetila glasbeno pevska skupina Nas 3 (5 dijakov brežiške gimnazije) s svojim nastopom, ki je bil vrhunec in zaključek delavnic. Usodo popoldneva smo si zopet krojili sami in se odločili, da se spet vrnemo v ''mall Dova'' na tekmo v bowlingu ter po nakupih.

Zadnji dan, četrtek, je prišel prehitro, ampak ostala nam je še ekskurzija v samostan Capriani, 40 km iz glavnega mesta. V bližini smo si ogledali tudi veliko cerkev ter se s hojo okoli ribnika očiščevali grehov. Vrnili smo se ravno v času kosila. Na domu gostiteljev smo se uredili in oblekli za končno večerno zabavo. Morali smo še pripraviti potovalke in kovčke za vrnitev proti Evropi. Prijazne družine so nam pripravile težke vrečke hrane in pijače oz. vsega, kar smo potrebovali za na pot. Sledilo je še zadnje druženje na izmenjavi. Vsi smo se zabavali v lokalu, kjer je bilo poskrbljeno, da ne bomo lačni in žejni. Glasba je bila odlična in aktualna, saj je za to skrbel DJ. Kasneje, ko se je vzdušje že ogrelo, smo dokazovali svoje pevske sposobnosti v karaokah. Vse lepo se prehitro konča, ob 1. uri zjutraj smo se morali posloviti. Na naše prijatelje iz Moldavije smo se tako navezali, da preprosto nismo želeli oditi. Veliko je bilo solznih oči, tesnih objemov, poljubov poslavljanja in tudi darilc, ki nas bodo vedno vračala v te trenutke. Pred avtobusom, ki je le še čakal na odhod smo skupaj zapeli še slovenske in moldavske pesmi.

Nas pa je čakala še ena pustolovščina – vožnja domov. Na moldavsko-romunski meji smo morali vsi s prtljago vred iz avtobusa in eden po eden pokazati potne liste. Imeli smo srečo, da nam niso pregledovali vseh naših kovčkov in nahrbtnikov., vseeno pa smo bili zadržani za eno uro in pol. Ob vstopu v Romunijo je tako na avtobusu zavladala tišina. Približno 18 ur smo se vozili do Temišvarja, ki leži na skrajnem zahodu države. Končno smo se lahko v hotelu spodobno naspali in osvežili. Naslednje jutro smo nadaljevali pot proti Budimpešti. Glavno mesto Madžarske je čudovito, z vsemi svojimi mostovi in značilno arhitekturo nas je popolnoma prevzelo. Ob polnoči smo končno prispeli pred Gimnazijo v Brežicah, kjer so nas z veseljem, a nestrpno čakali starši in nas odpeljali domov v tople, mehke postelje. Bili smo res nadvse utrujeni, saj smo prevozili 3600 km. Ostala pa nam je lepa in koristna izkušnja, ki bi jo želeli ponoviti.

Luka Fric, 2. a