##IMAGE-3030371##

V Ljubljani so 26. junija 1991 zvečer na slovesnosti, ko so z dvigom nekoliko preveč pomečkane nove slovenske zastave slovesno označili enkraten zgodovinski dogodek, nastanek nove evropske države, zazvenele tudi skoraj preroške besede (vzete iz Svetega pisma), da so danes dovoljene sanje, jutri pa bo nov dan. Nihče ni tedaj dojel njihovega pomena, dokler niso v naslednjem, »novem dnevu«, na slovenskih cestah zahrumeli tanki JLA in se je začela danes tako imenovana desetdnevna vojna za Slovenijo. Sanj je bilo konec, začela se je resničnost. Za nekatere ne takšna, kot so intimno upali.

Na Dolenjskem listu se je na uredništvu v dopoldnevu naslednjega dne – na Pogancih pri Novem mestu so počili prvi streli na iz Karlovca prodirajočo kolono JLA – porodila zamisel, da je treba nedvomno pomembno dogajanje novinarsko pospremiti z ustreznimi informacijami. Na pomen informacij v izjemnih okoliščinah smo se novinarji Dolenjskega lista pripravljali že prej, ko smo vadili izdajo »vojnega časopisa«, a nihče od nas tedaj ni pomislil, da se bo kdaj zares pojavila takšna potreba. Nekako pa smo le bili pripravljeni, seveda v povsem drugačnem pomenu, saj ni šlo več za informacijsko podporo jugoslovanskega režima, ampak dejansko za nekaj povsem drugega.

In prav v tem je bil problem. Kako in s kakšnimi besedami v dotedanje, desetletja prevladujoče besedičenje o vrednotah »bratstva in enotnosti«, »Titove Jugoslavije«, »socializma s človeškim obrazom« ipd. vpisati novo resničnost, ki se je neizprosno vzpostavila z vojaškim napadom na s plebiscitom potrjeno voljo Slovencev za samostojno državo. Temu najbolj primerna novinarska zvrst je seveda uredniški uvodnik. In izredna številka Dolenjskega lista, ki smo se jo tistega zgodovinskega dne odločili izdati, ga je seveda morala imeti. Urednik izredne številke Bojan Budja mi je poveril to dolžnost.

Zakaj prav meni, ne vem. Kasneje je v knjigi Ščit, kjer omenja tudi dogajanje na Dolenjskem listu, zapisal: »V uvodnik smo tistega 28. junija zapisali ...« Kot da je bil uvodnik skupinsko delo! Ni bil. Bil sem prepuščen samemu sebi in svojemu premisleku; kar sem napisal, ni nihče niti komentiral niti kakor koli spreminjal. Morda je k temu, da mi je pripadla dolžnost napisati uvodnik, prispevalo tudi moje dotedanje samoiniciativno spremljanje in pisanje za Dolenjski list o ključnih dogodkih, kot so bili ustanovitev slovenskega svetovnega kongresa, maša za pobite v Kočevskem rogu, okrogla miza o samostojni slovenski državi v Cankarjevem domu, razglasitev majniške deklaracije in druga podobna dogajanja. Nekaj pa je morda prispevala tudi moja dotedanja novinarska izkušnja z razmerami v Jugoslaviji. Že leta 1975 sva z urednikom Priloge Dolenjskega lista Jožetom Splichalom potovala po Jugoslaviji in napisala vrsto reportaž pod naslovom Jugoslavija, naša prijateljica, leta 1989 pa sva s Tonetom Jakšetom na potovanju z avtodomom na najjužnejšo točko Evrope prav tako prepotovala lep kos Jugoslavije in v nizu reportaž pisala o tedanjih razmerah. Še posebej presenetljivo je bilo dogajanje na Kosovu, kjer sva bila priči demonstracijam v Prištini, na legendarnem Kosovskem polju pa sva se v gostišču ob spomeniku na lastni koži vsa presunjena prepričala, kako globoko je sovraštvo med Srbi in Šiptarji, kot se je takrat reklo kosovskim Albancem.

Naj bo kakor koli že, lotil sem pisanja uvodnika. Ob tem sem kar malce presenečen ugotavljal, da moram pravzaprav tudi samemu sebi jasno povedati, da je konec z nečim, s čimer smo desetletja živeli brez pravega premisleka. Bil sem otrok Titove Jugoslavije, rojen takoj po vojni in tako deležen vsega tistega, s čimer nas je tisti čas oblikoval, od laži o najbolj pravični družbeni ureditvi in najbogatejši državi na svetu do edino prave demokracije (z eno samo vladajočo stranko in doživljenjskim predsednikom!). Ko sem zapisal naslov uvodnika TRENUTEK RESNICE, to ni bila le novinarska domislica, ampak resnično občutenje zgodovinskega trenutka. Pomagala ga je presvetliti Jugoslovanska ljudska armada z napadom na komaj rojeno slovensko državo, in to tako, da se je še bolj jasno pokazalo, kaj vse je dotlej ležalo v globoki senci mogočne stavbe lažnivega družbenega konstrukta.

Uvodnik sem začel z besedami: »Pride trenutek, ko se ne da več zavijati dejanj v svetleči staniol besed, ko je treba stvari imenovati s pravim imenom. Ta trenutek je za Slovence in vse državljane Slovenije zdaj tu.«

Vse bolj se mi zdi, da bi te besede lahko napisal tudi danes!

Članek je bil objavljen v posebni prilogi Dolenjskega lista ob 30-letnici slovenske samostojnosti VOJNA ZA SLOVENIJO - 30 LET.