Leto 1991 je bilo res posebno leto. Po 15 letih dela v krškem SOP, sem čez noč ostal brez dela in šel na borzo. Spomladi sem dobil poziv, naj se javim v štab TO. Kar nekaj se nas je zbralo. V glavnem vsi »borzijanci«. Po kratkem uvodu Ernesta Breznikarja, da so zadeve resne in je treba varovati orožje in prostore, smo dobili orožje, strelivo in bombe za domov. Malo čudno je bilo imeti orožje in bombe na omari. Ko so nas po telefonu poklicali po »lozinki«, smo z orožjem čakali v prostorih štaba, če bi prišli po orožje. Ni bilo ravno prijetno, ker nisem vedel, kaj se dogaja.

No, potem se je junija 1991 začelo zares. Vpoklicane smo bile tri interventne čete: brežiška, krška in sevniška. Brežiška in krška smo bili v OŠ Brežice pri štabu TO za varovanje štaba. To pa niso bili več heci.

Nad nami je ropotal helikopter, nismo vedeli, kaj se dogaja. Jaz sem šel s kamero in posnel vse barikade in enote, pa tudi odhod enote brežiške čete, ki je imela nalogo, da zaustavi tankovsko enoto JLA, ki je prihajala iz smeri Rigonc. Še šalili smo se med odhodom, pa je vrag hitro odnesel šalo. Molana nismo več videli in vzdušje je bilo turobno. Nepredvidljivo. Ni bilo več heca.

Štab se je preselil. Ostali smo sami v šoli, zjutraj zgodaj pa »uzbuna«. Pod polno opremo smo se odpeljali v Krakovski gozd. Poskakali smo v polmraku iz avtomobilov pred barikado, ki je bila sestavljena iz tovornjakov. Ustaviti smo morali enoto BOV-ov, ki so prihajali iz smeri Medvedjeka. Ko smo skočili v gozd, se nam je zdelo, da se pred nami nekaj premika in sliši. Jože Arh je zakričal: Kdo je? Ni bilo odgovora. Potem je rekel: Vzemi bombo! No, potem se je nekdo le oglasi. Čeprav nismo vedeli gesel, smo se k sreči dogovorili, saj smo se poznali. Bila je sevniška četa, ki je prispela na položaj z druge strani. Lahko bi nastala cela godlja.

Ker mi pri odhodu zjutraj niso pustili vzeti kamere, sem kasneje z avtom skočil v Brežice ponjo. Posnel sem naše enote v gozdu, dobil 10 minut časa s strani JNA, da posnamem enote na avtocesti. Ko sem šel mimo BOV je meril z mitraljezom na kupoli v mene. Niso bili ravno prijetni občutki, saj so bili notri mladi in prestrašeni fanti in mimogrede bi lahko kdo kaj sprožil. Kar napeto je bilo. Posnel sem še zajeti BOV od znotraj, čeprav mi je oficir prepovedal. Ko sem bil notri, je naenkrat počilo. Skočim ven, v jarek in pripravim kamero. Mislil sem, da bo pokalo. Potem pa je nekdo rekel, da je samo počil pingota (sok v tetrapaku, op. ur.), ko so dobili malico.

Celo noč smo bili na položajih. Zjutraj je bil dan ukaz za napad. Naši radioamaterji so slišali pogovor oficirja v koloni z letališčem Bihać. Letala so vzletela in poletela proti Krakovem gozdu v pomoč oklepni enoti. Po našem napadu smo se takoj umaknili. So pa 20-milimetrski topovi z oklepnikov lepo žgali po nas. Še nikdar prej nisem tako »puzal«, kot smo takrat. Umaknili smo se v OŠ Artiče. Od tam smo gledali, kako so letala tolkla. Bolj po svojih, ker nas ni bilo tam.

Desetdnevna vojna, rečejo. Na srečo je bila res, a kdor to reče, ni bil udeleženec. Takrat nihče od nas ni vedel, koliko lahko to traja. Rigonce, Prilipe in Krakov so bili začetek. Kakšen bo konec, ni vedel nihče od nas. Vsi smo imeli doma družine. Nihče ni vedel, kdaj bo spet z njimi. In še ko je bilo uradno konec, sem rinil s kamero na razminiranje letališča Cerklje, predajo objektov in drugo. Ko sem zjutraj posnel odhod vojakov iz Cerkelj, sem vedel, da smo resnično postali svobodni državljani Slovenije.

Članek je bil objavljen v posebni prilogi Dolenjskega lista ob 30-letnici slovenske samostojnosti VOJNA ZA SLOVENIJO - 30 LET.