»Tisti, ki nadzoruje sedanjost, nadzorujejo preteklost. In tisti, ki nadzorujejo preteklost, nadzorujejo prihodnost.« (George Orwell, 1984)

S to uvodno mislijo je dr. Martin Premk, zgodovinar in sociolog kulture, v polnem atriju Knjižnice Mirana Jarca v Novem mestu začel predavanje o zgodovinskih dejstvih iz druge svetovne vojne pri nas in v svetu ter o zlorabah zgodovine in propagande v politične namene. Dr. Premk je avtor več knjig in strokovnih prispevkov na temo zgodovine NOB. Gosta in prisotne je v imenu Združenja borcev za vrednote NOB Novo mesto pozdravil predsednik mag. Dušan Černe, za uvod v predavanje pa je Srečko Vovko v počastitev Kajuhovega leta recitiral pesem Karla Destovnika - Kajuha.

Kot je povedal dr. Premk, zgodovino NOB nadzoruje politika, ki nadzoruje sedanjost in jo izrablja za politične namene. Zgodovino je treba ločiti od politične propagande. Ko omenjajo Osvobodilno fronto, vsi govorijo o komunistih, krščanskih socialistih, Sokolih in kulturnih delavcih, nihče pa ne omenja, da je v tej skupini sodelovalo tudi petnajst drugih skupin – od bivših oficirjev kraljeve vojske do duhovnikov.

Prav tako se v zvezi z narodnoosvobodilno vojsko in partizanskimi odredi v Jugoslaviji ne omenja, da so Združeni narodi na Teheranski konferenci 1. decembra 1943 priznali jugoslovanske partizane kot mednarodno priznano vojsko in da je na jugoslovanska tla začela po tem priznanju uradno pritekati tudi mednarodna pomoč. Partizansko vojsko je za svojo priznala tudi Kraljevina Jugoslavija in tudi o tem ne govori nihče. Septembra 1944 je kralj pozval vse, naj se pridružijo partizanski vojski, in poudaril, da tisti, ki se ne bodo pridružili partizanom, pred narodom ne bodo mogli oprati svoje sramote. Slovenski domobranci se na ta poziv niso odzvali.

Po porazu bele garde v Turjaku je prišlo do ustanovitve domobranskih enot, ki jim je ves čas poveljeval nemški SS general Erwin Rösener, česar pa danes nihče noče povedati. Ves čas se govori, da je bil poveljnik domobrancev Leon Rupnik, kar ni res. Nihče tudi ne govori o tem, da so bili domobranci in vsi domobranski bataljoni ves čas pod poveljstvom SS in nemških oficirjev, le 2. bataljonu na Rakeku je poveljeval Vuk Rupnik. Poveljnik domobranskih enot v Novem mestu je bil  podpolkovnik Miroljub Stamenković; drugi bolj znani srbski domobranski poveljnik je bil stotnik Dušan Meničanin in drugi.

To so dejstva, o katerih se danes ne govori in se jih ne poudarja. Na eni strani imamo partizansko vojsko, ki je bila mednarodno priznana, na drugi strani pa so domobranci, ki so se borili proti partizanom pod neposrednim poveljstvom nemških oficirjev in SS-a. Nekdanji domobranci poskušajo izbrisati svoje sodelovanje z Italijani in Nemci in ve se, zakaj. Zato v času okupacije med drugo svetovno vojno ne moremo govoriti o državljanski vojni.

Kar se dogaja z zgodovino in propagando, se ne dogaja samo pri nas. O tem lahko govorimo v celem svetu. V medijih je cenzura, naj bo to v času socializma ali rimokatoliške cerkve. Pri nas to počne predvsem desna politika. Kašna bo cenzura, je odvisno predvsem od tega, kdo je lastnik medija, ki odloča tudi o tem, kaj se bo v njih pisalo. O tem odločajo tudi tisti, ki v medijih plačujejo objave reklam, odločajo pa tudi vlade. Ves čas poteka propagandna vojna med vzhodom in zahodom, čemur smo lahko priče danes; vračamo se v čas hladne vojne, ki se dejansko ni nikoli končala. Zapisi v medijih so namenjeni predvsem ustvarjanju čustev, sovraštva, umetnemu ustvarjanju težav z namenom, da se spreminjajo vrednote, pravice in svoboščine. Vse je povezano z medijsko hobotnico, ki vlada pri nas. Ko vidimo naslov članka o drugi svetovni vojni in medij, ki ga objavlja, se točno ve, o čem bodo pisali. Poudarja se partizanske zločine, povojno nasilje in poboje. Omenjanje sprave je ena od zadev, o kateri poslušamo še danes. Enačenje nacizma in komunizma je čista laž, ki je prišla s strani politike. Vojna je sama po sebi zločin.

Partizanom se najbolj očita povojne poboje domobrancev, ustašev in četnikov. Nihče tega ne zanika in o tem se javno govori. Dejstva so razjasnili zgodovinarji. Vsi ujetniki so bili zaslišani in nikakor ne moremo govoriti in pisati o izvensodnih pobojih.

Večkrat poslušamo o spravi, ki pa ni namenjena temu, da bi se ljudje pomirili med sabo, ampak je namenjena nekemu poskusu enačenja partizanov in domobrancev. Danes se polaga vence k spomenikom domobrancev. To ni nobena sprava. V spravo ne verjame nihče več. Tisti, ki so še obremenjeni z dogodki iz druge svetovne vojne bi jim moralo biti jasno, da jih k temu hujska politika s potvarjanjem in spreobračanjem zgodovinskih dejstev. Ena od takih je bitka v Dražgošah, za katero se je točno vedelo, kaj se bo zgodilo in pisalo o njej ob njeni 80-letnici.

Z zgodovinskimi lažmi in negativno propagando o NOB je treba prenehati. Zanje niso krivi zgodovinarji, ampak je kriva zgolj politika, ki zlorablja svoje zgodovinarje in novinarje. Če želimo slišati resnico jo bomo slišali takrat, ko bomo imeli na oblasti politike, ki bodo govorili resnico. Ob tem pa se je treba vprašati, če je v današnjih časih to sploh mogoče.

Določene politične stranke danes aktivno uporabljajo zgodovino za njeno spreobračanje, da širijo sovraštvo; izjavljajo, da zgodovina ni pomembna in da je treba gledati naprej. Se bodo uresničile besede Orwella, da je najučinkovitejši način za uničenje ljudi in celotnega naroda, da izbrišeš njegovo lastno zgodovino? Če bomo dovolili, da se za vsako knjigo, ki je že napisana, napiše nova knjiga, bomo z izbrisom lastne zgodovine uničili slovenski narod. »Pa pri tem ne govorim samo o drugi svetovni vojni,« je dr. Premk zaključil predavanje.