M. L.

M. L.

Skupnost borcev Gorjanskega bataljona, zveza združenj borcev za vrednote NOB Krško in krajevna organizacija ZB NOB Kostanjevica na Krki so pod pokroviteljstvom kostanjeviške občine včeraj pri spomeniku na Oštrcu organizirali proslavo in srečanje Oštrc 2008.

S svečanostjo so počastili kostanjeviški občinski dan spomina na padle borce, talce in vse žrtve druge svetovne vojne. Na prireditvi je bil slavnostni govornik akademik dr. Matjaž Kmecl.

Predsednik krajevne organizacije ZB NOB Kostanjevica na Krki Vili Punčuh je v uvodnem pozdravu poudaril, da se s srečanjem spominjajo žrtev 2. svetovne vojne s tukajšnjega območja - na spomeniku na Oštrcu je vklesanih 46 imen krajanov iz podgorjanskih vasi Frluga, Gradnje, Vrbje, Vrtača, Črneča vas, Oštrc in Dolšce, ki so padli v letih 1941-1945.

Slavnostni govornik Matjaž Kmecl je povedal, da mu je v posebno veselje in ponos, da lahko govori na slovesnosti na Oštrcu. Potem je nadaljeval:

»Hkrati bi rekel tole: prav danes ob tej isti uri praznujejo v Kočevju 65-letnico zbora slovenskih odposlancev, našega prvega slovenskega parlamenta. Na njem so bili sprejeti znameniti sklepi, vključno o priključitvi Primorske, in na njem so bili tudi odposlanci iz teh krajev. To se ve. Fašistična veledržava je malo poprej dokončno in neslavno propadla. V Evropi so se po nekaj mračnih letih končno pokazali drugačni, svetlejši časi. Vsaj za trenutek. Samo nekaj tednov, potem je namreč tudi te kraje, kot je že gospod predsednik prej povedal, preplavila hitlerjevska vojska, ki je z obsedeno surovostjo, kakršno pozna samo tako surova vojna, kot je bila druga svetovna vojna, dala vedeti, da pobijanja, požiganja, zatiranja in ščuvanja s kapitulacijo Italije pač še ni bilo konec.

Znamenje nove vojske so bila vešala, kakršna so postavili v Kostanjevici. Njena kultura tega stoletja je bila kultura terorja, krivic in svinčenega petja, kot poje partizanska pesem iz tistega časa. Še isti oktobrski mesec 1943. so se razdivjali tudi po teh podgorjanskih krajih. Pobili so skorajda več ljudi in razdejali več domov, kot so jih okupatorji vsa poprejšnja leta skupaj. Njim v slovesen, čeprav žalosten spomin, je vsako leto tu ob tem kamnu zbor vseh nas ali vas vseh, ki smo srečnejši, da živimo v drugačnih časih, za katere pa so dali oni svoja življenja.

M. L.

O vas bo govoril ta kamen, pravi latinski rek. Toda, dokler smo mi živi, bodo govorila tudi naša srca.

Hvaležnost, da smo imeli ob pravem času prave može - kot v gori hrast, pravi spet pesem - ki so vedeli, da se ne moreš skriti pod posteljo, ko gre za svobodo in domovino. Takrat enkrat, to rad ponavljam, sta se pogovarjala slovenska kulturnika Kobler in Prežihov Voranc o tem slovenskem vseljudskem uporu in pravično zatrdila, da bi bilo vojne v Evropi že zdavnaj konec, če bi se tako kot Slovenci Hitlerju in Mussoliniju uprla vsa evropska ljudstva. Ampak nekateri v Evropi so oklevali, kot so tudi nekateri pri nas.

Naš preprost slovenski kmet, on pa nosi svobodo v sebi. Ne more mu je vzeti živ krst, če je sam ne da. Ti ljudje, ob katerih kamnu stojimo danes, so mrtva priča globoke in resnične svobodoljubnosti. Zato naj jim bo slava zdaj in v prihodnjih časih.

Toliko bolj, to moramo ponoviti še enkrat, poniževalno in umazano je, če jim hoče še zmeraj kdo - tako se je dogajalo skoraj pred vsakimi volitvami - namesto priznanja zgodovinske resnice in domovinske ljubezni naprtiti neko rdečo revolucionarno zagrizenost in račun. Idealistov in domoljubov, to povejmo naglas še enkrat, ne vodijo računi. Vodijo jih ideali.

Pravkaršnje volitve so pokazale, da je sicer večina normalnih in vsaj kolikor toliko spodobnih strank spregledala, da jim umazano govorjenje o slovenskem narodnoosvobodilnem boju ne prinaša posebnih volilnih naklonjenosti. Globoko v slovenskem duhu je pač zakoreninjen ponos, ki ga ne bo izkoreninil noben agitator. Ni dragocenejše stvari na svetu in na koncu koncev ni večje odgovornosti, kot je odgovornost za sebe in s tem tudi za ves boljši svet. Ni bolj odličnega od varovanja in obvarovanja svobode, svoje in vsega sveta.

Slovenci imamo malo tako svetih in svetlih časov, kot je bil čas NOB. Marnje o morebitni rdeči revoluciji slovenskega ljudstva med drugo svetovno vojno so tudi res lahko samo marnje, kajti globoko v resnici je to bilo domoljubno dejanje. Gospodje, ki so tudi to pot slepo stavili na te marnje, so ostali pod štirimi odstotki, skoraj referendumsko. Še enkrat jim je treba položiti na srce, da naš narodnoosvobodilni boj niso bile samo bitke, živi in mrtvi, tudi ne samo trpljenje, pa naj je še tako veliko teh žrtev, temveč nam danes in za prihodnost pomeni naš NOB predvsem simbolno zavezo, da bi, da bomo, v podobnem položaju, ko bi bila ogrožena naša svoboda in naš narod obsojen na smrt, ravnali enako, kot so to storili naši predniki, na katere smo ponosni.

Kajti naš NOB nam danes ni samo zgodovina, temveč nam je vrednota in napotek, da ne bi nihče računal, da je naše srce tako majhno, kot je videti naša domovinica. Dva velika imperatorja sta se med drugo svetovno vojno ob tem polomila zobe.

Treba jim je povedati, tem gospodom, še nekaj: če na sosedovo dvorišče navoziš kup gnoja in odpadkov, ne vpij od hudega, ko jih bo hotel počistiti. Takrat ne govori o demokraciji in poštenju, raje pomisli nanju prej. Ne ščuvaj, kar je zadnji politični hit, recimo čez Ljubljano, če si ji vzel, kar ji gre, in če se temu upira. Slovenija si jo je pač izbrala za glavno mesto. Celo malo proti njeni volji. Med NOB, to moramo priznati, je častno odigrala svojo vlogo. Zaradi nepokorščine so jo ogradili z bodečo žico in jo spremenili v eno samo veliko koncentracijsko taborišče, da ja ne bi bila to, kar je, glava slovenskega narodnega in državnega telesa. Še ji moramo priznati: kot ne bi bilo Ljubljane brez Slovenije, tudi Slovenija brez glave ne bi mogla biti, pa če to povzroča komu še tak glavobol.

Vse to, drage tovarišice in tovariši, vse to, kar omenjam zdaj, je neskončno daleč od idealov, za katere so nekoč dali življenja, največ, kar sploh lahko kdo izmed nas da, ti, ki se jih danes z globoko in slovesno hvaležnostjo spominjamo. Prej in slej ostajajo z zlatimi črkami zapisani v zgodovino. Sijajni ljudje so bili, ki so častno stali na braniku svobode po vsej naši širni in ljubi domovinici. Ponosni smo nanje in slava jim.«

Na spominski slovesnosti na Oštrcu so v kulturnem sporedu nastopili recitatorka Maja Colarič Kerin iz literarnega društva Lojze Košak Kostanjevica na Krki, harmonikar Alen Jurečič, mati in hči Marjana in Marta Lipoglavšek s harmoniko in flavto ter tamburaška skupina Klasje, ki deluje pri KUD Žumberak Novo mesto.