L. M., arhiv DL

Če zdaj, ko se izteka leto, preletimo z mislijo njegove dni, vidimo, koliko vsega se je zgodilo v tem času in o čem vse smo pisali na naši spletni strani in v tiskani izdaji Dolenjskega lista.  Pregled nekaterih najpomembnejših dogodkov v letu 2013, ki smo jih zabeležili novinarji našega uredništva, vam pripravljamo ravno v teh dneh, objavili pa ga bomo, kot običajno, v prvi tiskani številki časopisa v novem letu.

Za naše uredništvo in za našo sodelavko Mirjam Bezek Jakše, ki  redno in vestno spremlja dogajanje v Beli krajini, je bil pomemben dogodek leta tudi občinska plaketa, ki jo je sodelavka prejela ob nedavnem prazniku občine Metlika. Da se jo je s plaketo spomnila občina, o kateri poroča, je nekaj posebnega, saj si moramo priznati, da občinska politika ponavadi novinarjem ni naklonjena, saj pišemo o svetlih in temnih plateh življenja v naših krajih, pri čemer nismo prizanesljivi z občinsko oblastjo in politiko.

L. M., arhiv DL

Ob podelitvi so Mirjam, tako kot tudi druge nagrajence, predstavili s kratkim filmčkom, ki si ga lahko ogledate na spletni strani foto kino kluba Fokus  Metlika, če kliknete na povezavo.  O slovesnosti je poročala tudi lokalna televizija Vaš kanal (poročilo si lahko ogledate npr. v oddaji Belokranjski obzornik).

Naša sodelavka Lidija Markelj pa je Mirjam v tednu, ko je prejela plaketo, predstavila v rubriki Portret tedna, v kateri že vrsto let bralce opozarjamo na ljudi, ki so tako ali drugače zaznamovali naš čas (Dolenjski list št. 48, 28. november 2013). 

Takole je zapisala:

Naključje je, da konec novembra praznuje metliška občina in tudi njena znana občanka Mirjam Bezek Jakše, univ. dipl. novinarka, ki je novinarka Dolenjskega lista in že skoraj 32 let poroča o dogajanju v Beli krajini. Prav letos, ko Mirjam slavi dvojno odličnost, kot v šali reče svoji 55-letnici, bo za novinarsko delo prejela občinsko plaketo. Presenečena je, a tudi vesela in počaščena, da njeno delo, ki se mu res razdaja, ni neopaženo.

»Novinarstvo je način življenja. Vseskozi sem na preži, kaj se dogaja, o čem bi bilo vredno pisati. Naš delavnik ni običajen – na teren je treba za praznike, vikende, zvečer, kadar koli. Mnogim se zdi zato moj poklic privlačen, a ko sedim pred računalnikom, pogosto ponoči ali zgodaj zjutraj, sem sama in marsikdaj ni enostavno,« pravi Mirjam, ki je kot gimnazijka v Ljubljani razmišljala o študiju umetnostne zgodovine, ekonomije, angleščine, agronomije in celo meteorologije. A je vesela, da je izbrala novinarsko pot. »Vedno sem se s peresom 'borila' za malega človeka, opozarjala na napake in krivice. Morda sem se komu tudi zamerila, a stojim za svojimi besedami,« razmišlja naša kolegica, ki jo zaradi novinarskega dela ni še nihče tožil na sodišču, kakšno grožnjo pa je že slišala. V ljudeh vedno išče dobro in pravi, da je najbolj vesela, ko ji kdo reče, da je šele iz njenega zapisa spoznal, kakšen človek je. Belokranjce je kar malo razvadila, saj skoraj ni dogodka brez Mirjam. A ker je zdaj več dogajanj kot nekoč, mora delati selekcijo.

Mirjam, ki jo odlikujejo pridnost, odgovornost, komunikativnost, energičnost in tudi smisel za humor, je Dolenjskemu listu zvesta vso delovno dobo. Bila je njegova štipendistka, na Dolenjca je prihajala na prakso, tudi brala ga je rada, saj so ga vedno imeli pri hiši. Kot študentka včasih ni mogla dočakati vikenda, da bi ga listala doma, in si ga je kupila v Ljubljani. A novinarski začetki so bili težki. Pravi, da je teorija iz šole eno, praksa pa čisto nekaj drugega, in omeni besede takratnega urednika Marjana Legana: »Pri nas te vržemo v vodo, potem moraš pa brcati, da izplavaš.«

L. M., arhiv DL

Mirjam se spominja, da je leto in pol na teren hodila z avtobusom, šele nato si je s pomočjo staršev kupila fička. Tudi pisanje na star pisalni stroj ne more primerjati z današnjim računalnikom. Mobi je nekaj vsakdanjega, a pred tremi desetletji ljudje niso imeli niti stacionarnih telefonov, razen v podjetjih, tako da se ni mogla dogovoriti za pogovor. »Kar šla sem na teren in iskala sogovornike. Včasih se je dobro izteklo, spet drugič ne,« se spominja naša novinarka, ki je s poročanjem gotovo pripomogla k prepoznavnosti ne le Metlike, pač pa celotne Bele krajine, za kar dobiva tudi priznanje.

Posebno poglavje v novinarstvu je usklajevanje družinskega življenja in službe. Kdo bi lahko bolje razumel delo novinarke kot mož novinar? Mirjam je tudi zato vesela, da sta se našla s Tonetom Jakšetom, pisateljem in dolgoletnim novinarjem na Dolenjcu. Staršem je hvaležna, da sta jo vzgojila v duhu poštenosti, za kar se je trudila tudi pri svojih otrocih: sinu Sašu, dipl. ekonomistu, in hčerki Tini, univ. dipl. varstvoslovki, ki sta že pri kruhu in živita v Ljubljani.

Čeprav je Mirjam rada novinarka, se prav nič ne boji upokojenskih let. Že zdaj v prostem času počne toliko stvari, da bi težko vse našteli: na domačem vrtu po biodinamični metodi prideluje zelenjavo, saj stavi na domačo hrano, goji sadje, gobari in sploh ljubi naravo. Sprošča jo gospodinjstvo, mnoga ročna dela, ki jih obvlada, pa tudi pleskanje, kar je nedvomno podedovala po očetu, znanemu metliškemu pleskarju. Najbolj pa jo razveseljujejo obiski hčerke in sina z družino ter predvsem vnukov, šestletnega Lana in dveletnega Gala.

Kljub zaposlenosti bo Mirjam gotovo še naprej našla čas tudi za Belokranjsko muzejsko društvo, katerega članica je, za pomoč pri organizaciji srečanja rojenih v Metliki, ki je bilo letos že šestič, za sodelovanje na Zimskih kratkočasnicah in še kje, saj ima rada njej tako ljube Belokranjce.